Ko sem v telovadnici OŠ Ledina, kjer Siniša dvakrat na teden pedagogizira slovensko prihodnost breakdancea, opazoval približno trideseterico zagnancev, sem spoznal, da smo Slovenci res en vztrajen in potrpežljiv narod. Prav vsi pobje in dekleta so neumorno ponavljali gibe, ki so v tej fazi (peti trening) le tu in tam spominjali na breakdance, in rdečih lic zadovoljno loščili parket telovadnice. Demografska struktura tečajnikov je silno pestra: najmlajši, Peter (sicer up glasbene dinastije Pešutov), jih šteje sedem, najstarejši začetniki pa nekaj čez dvajset. Med večinoma moškimi učenci so tudi tri dečve. Line in Urše »fantje ne motijo preveč. V bistvu so zelo prijazni.« Lina, ki ima izkušnje tudi s skejtanjem, pravi, da je pri športu na koleščkih mačizem veliko bolj opazen, saj tam fantje velikokrat menijo, da določen trik »ni za babe«. Sicer pa je določene elemente prave moškosti mogoče zaznati tudi med breakerji. Uroš in Jure pravita, da je breakanje v redu »zato, ker te pol ene dva dni vse boli«. Večinoma se nihče breakanja ni lotil (samo) zato, da bi bil frajer, ampak jim je »fajn, ker je nekaj vmes med športom in žurom«, kakšnih resnih planov za naskok na svetovni vrh nimajo, ampak nikoli se ne ve. Nekateri med njimi so že izkušeni plesalci hiphopa in jim je breakdance nadgradnja že osvojenega znanja, drugi so plesnega lomljenja lotili čisto iz rekreativno-špasnih vzgibov, vsi pa so bili, kljub ne ravno ujčkajoči uri treninga, videti zadovoljni. Utrujeni in rahlo nalomljeni, a zadovoljni. Napredek je bojda opazen, in to jim vliva upanje za prihodnost. Dodaten motiv pa je prvi nastop pred javnostjo, ki jim ga Siniša obljublja za »enkrat decembra«. Spremljajte napovednike kulturnih prireditev in preverite v živo. Zabava in od začudenja povešene čeljusti so zagotovljene. Če ne verjamete, vprašajte Maka, ki vam lahko da 100 % jamstvo, da priobčene fotke niso fotomontaža. Ni kej, treba ga je lom't (dokler je človek mlad …)! n