Plezanje je preprosto. Tako preprosto, da skorajda ni človeka, ki ne bi znal plezati. Tako prvobitno, da otroci prej plezajo kot hodijo in tečejo. Je premikanje navzgor z uporabo rok in nog. Nič več in nič manj. Zaradi enostavnosti in preprostosti je plezanje lepo. Je tekoče gibanje v vertikali, ples nad globino. Vendar pa je brezkompromisno. Plezanje na meji zmožnosti ne dopušča napak, omahovanja. Sam pri sebi se moraš soočiti s svojimi strahovi, dvomi in fizičnimi zmožnostmi in le sebi odgovarjaš za neuspeh. Ko se znajdeš na težavnem delu smeri, je le od tebe odvisno, ali boš odnehal ali pa boš težavo premagal in dosegel vrh. Ni prelaganja odgovornosti. Le uspeh ali neuspeh. Razvoj alpinizma je omogočil tudi športno plezanje. To ni ekstremni šport, saj je za varnost v steni poskrbljeno z v skalo zavrtanimi svedrovci, ki z lahkoto prenesejo silo padca. Skrbno testirana je tudi oprema, ki omogoča varne podvige na višini. Zato je plezanje lahko varno doživetje za vsakogar, ne glede na nivo, ki ga doseže. Enako uživata rekreativec v lažjih smereh kot profesionalec v najtežjih previsih. Prav tako je plezanje način življenja; je trening, je potovanje, je spoznavanje zanimivih ljudi, je stik z naravo. Ravno plezanje zunaj, po skalah različnih oblik in velikosti je eden največjih čarov plezanja. Preživeti dan, teden, mesec v različnih plezališčih, pogosto na odmaknjenih krajih, spati pod zvezdami, si zvečer na gorilniku skuhati skromen obrok, si brusiti kožo na oprimkih vseh oblik in velikosti; doživljati padce, srečo na vrhu smeri ali pa le spokojnost višine. To je plezalno življenje. Seveda je športno plezanje varno le dokler upoštevamo varnostne predpise. Ravnanja z opremo se lahko naučite v plezalnih klubih, ki organizirajo plezalne tečaje. Samega plezanja se učimo na umetnih stenah, to znanje pa nadgrajujemo z izkušnjami v skali. V obeh primerih inštruktorji plezanja naučijo vse potrebno glede varnosti in pomagajo pri pridobivanju posameznikovega plezalnega znanja. … spet se znajdem pod isto smerjo, navežem se in v glavi sproti ponavljam gibe. Vse poznam, le še verjeti moram v uspeh ... Čeprav mišice gorijo od napora, se mi ob koncentraciji, ki meji na trans, nekako uspe prevleči do konca; sreča je nepopisna. Ne kričim od veselja, le mir se me poloti ob zavedanju, da mi je uspelo. Šestnajst poskusov in nekaj tednov sem rabil za smer. Od mene je zahtevala vse, kar sem bil takrat sposoben dati. To je pravo zadovoljstvo v plezanju, saj mi nudi možnost intenzivno doživljati nekaj trenutkov in premagovati izzive. Alex Huber, svetovno znani plezalec, je rekel, da v plezanju ni nobenega višjega smisla in filozofije. Je samo srečanje s skalo in občutek svobode ob gibanju nad tlemi. Zato je plezanje zakon!