Slovenski literarni zgodovinarji imamo pomembno nalogo na koledar zapisovati datume rojstev in smrti velikih slovenskih pesnikov in pisateljev, pravočasno opozarjati javnost na te jubilejne dneve in tedaj sestavljati praznične besede v njihovo čast in kulturni spomin. Največ povpraševanja po kulturniškem servisu te vrste je okrog 8. februarja. Ker ostalih 364 dni v letu medijev ne Prešeren ne usoda domače književnosti ne zanima, že nekaj časa na kulturni praznik protestno gojim kulturni molk. Kdo pa bo iz leta v leto po šolsko ponavljal fraze o neminljivi veličini prvega med slovenskimi pesniki ali tešil trdoživo željo bolj razboritega dela slovenskih kulturnih interesentov, da bi na osmega slišali kakšno tako Prešernovo, ki so nam jo v šoli zamolčali. Zakaj bi moral sodelovati pri kulturnem sprenevedanju, ki gradi mit o »literarnem značaju slovenskega naroda«, in pri konstrukciji alibija, zaradi katerega se v vsakdanjem življenju leposlovju ne pustimo vznemirjati. No, vsaj slovenskemu ne. Izjemam, ki se v tejle pretirani podobi ne prepoznate, moje opravičilo ni potrebno, saj ironija, ki ste jo zaznali, ne gre na vaš račun, v dokaz trditve pa naj navedem podatke o najbolj izposojanih knjigah v deželi na južni strani Alp: med letom so na vrhu lestvice res svetovni in slovenski klasiki od Sofoklove Antigone do Cankarja in Tavčarja, ko pa napočijo počitnice, edini statistično pomembni bralec, to je šolar in dijak, zadega obvezne šolske klasike v kot in na najvišje kline bralne lestvice se povzpnejo tuje kriminalke in ljubavni romani. Med prvimi stotimi izposojanimi avtorji sta samo dva slovenska, od teh dveh samo en leposlovni in še ta je mladinski.