»Narobe bi bilo, ko bi na podlagi navedenih verzov namesto podobe pevca prefinjene ljubezenske poezije, nacionalne in bivanjske tematike zrasla podoba pijanega priložnostnega verzifikatorja, kakor je bila nekoč v zavesti spodobnega ljubljanskega in kranjskega meščanstva. Poznan je bil namreč kot 'der besofene Dichter' (pijani pesnik) in 'boljši' ljudje so se ga raje izogibali. Če bi posvojili to njegovo podobo, ne bi bili nič boljši od tistega policijskega špiclja, ki se mu je zdelo važno v njegov dosje zapisati samo 'nagnjenost do pijače in poltenosti, nemarno življenje, ekscentrična načela in kritizerstvo', in nič boljši od tistih preprostih rojakov, ki znajo poleg prvega verza Zdravljice zakruliti le še kakšen polstavek o tem, kako so vsi pesniki navadni kurbirji in pijanci,« nam nastavlja ogledalo dr. Hladnik. Je naš odnos do literature kaj drugačen? Smo pripravljeni sprejeti tako njeno razvedrilno kot resnobno plat? Ali pa jo bomo še naprej po krjaveljsko razpolavljali, razvedrilno polovico po kajnovsko zatrli, resnobno pa varno spravili in zaklenili ter privlekli na plan samo za največje praznike? Slovenski literarni zgodovinarji imajo pomembno nalogo na koledar zapisovati datume rojstev in smrti velikih slovenskih pesnikov in pisateljev, pravočasno opozarjati javnost na te jubilejne dneve in tedaj sestavljati praznične besede v njihovo čast in kulturni spomin. Največ povpraševanja po kulturniškem servisu te vrste je okrog 8. februarja. Ker ostalih 364 dni v letu medijev ne Prešeren ne usoda domače književnosti ne zanima, dr. Hladnik že nekaj časa na kulturni praznik protestno goji kulturni molk. »Kdo pa bo iz leta v leto po šolsko ponavljal fraze o neminljivi veličini prvega med slovenskimi pesniki ali tešil trdoživo željo bolj razboritega dela slovenskih kulturnih interesentov, da bi na osmega slišali kakšno tako Prešernovo, ki so nam jo v šoli zamolčali,« je kritičen.