Zakaj se ženske vedno počutimo izigrane, moški pa so prepričani, da smo najbolj zahtevna bitja na svetu? Seveda smo, saj smo inteligentne. Toliko različnih parov poznam, vsem pa nam je skupna ista rdeča nit naših razmerij. Naravnost neverjetno je, kako podobne so si naše zgodbe, naša pripovedovanja, Piše: pa smo si značajsko povsem drugač- Alenka Mirt Iskra ni, celo različnih let, različnih ozadij... zgodba, ki jo pripovedujemo pa je tako podobna. Včasih prav srhljivo. Moški ne analazirate preveč. Razumem. Ker je nepotrebno, vzame veliko časa in na koncu tuhtanja ne vidite svetle luči. Ženske smo bolj zapletene, veliko razmišljamo o svojem življenju, o vedenju in vzgoji otrok, o našem odnosu do partnerja, prijateljic. Ko se našega moškega lotimo s podrobnim opisom tega, kaj čutimo, jim po moje gorijo vsi alarmni signali. Vam povem, kako to naredim jaz? Lotimo se ga takrat, ko je šibek. Utrujen, neprespan, ali pa da mi ne more uiti. V avtu, naprimer. Potem mu razlagam, iščem primerne stavke, da orišem počutje, mu navržem podbrobnosti o šolskem življenju hčerke, povem, kaj se mi kaj dogaja. In opazujem, do kdaj sem varna. Do kod še lahko grem. Pomembno je, da se pravi čas umaknete. Da mu ne vrže ven varovalk. Moj mož to moje govorenje dobrohotno in kar pogumno sprejema. Včasih bolj, drugič manj naklonjeno, ampak nekako zdrži. Ker povem tudi veliko takšnih stvari, ki mu pridejo prav. Pa čeprav zraven gleda nogometno tekmo, finale tenisa ali golf. Pri tem početju bodite previdne. Nežno mu pristopite in povejte le dva, tri stavke. Sicer mu dajte vedeti, da razumete njegov odnos do športa in da ga nikakor ne boste motile. Tako in tako vas ne bo nič slišal... Potem so tu opravila, ki si želimo, da bi jih opravil? Kdaj? Včeraj! Najprej mu povemo, da je nekaj treba opraviti. Pazite! Najbolje je, da mu to servirate skupaj z njegovo najljubšo jedjo, še najbolje sladico. In potem vas čaka čakanje. Da bodo hčerkini pancerji in vaš zimski plašč prišli iz kleti in da bodo karnise nameščene. Ah. In zakaj gredo po opravkih in jih nekaj ur ni? Razložite mi to, prosim. Trgovina, lekarna, pranje avta. Tri ure? Lepo vas prosim! Ko gremo ženske v trgovino, hitimo, da bomo čimprej doma. Ali pa se motim in tako ravnam samo jaz. Čeprav ne verjamem. In zakaj na sms odgovarjajo samo z ja ali ok. Še bolje, s številkami. Npr. kdaj prideš? Odgovor 13. In s kraticami. Raje ne bi o tem. Jaz pa se potrudim in napišem kaj res prijaznega in s podredjem v stavku. In zakaj nas, ko vidijo, da smo na robu, enostavno ne stisnejo k sebi in rečejo, da bo vse v redu?! Zakaj jim moramo to posebej povedati? Veste zakaj? Ker enostavno ne vedo več, kako in kaj. Ker smo postale vseobsegajoča bitja. Smo mamice, žene, delavke, prijateljice. In vse zmoremo same. Prinesemo pancerje iz kleti in namestimo karnise. Iz trgovine pridemo v eni uri in skuhamo kosilo. Na sms odgovarjamo lepo in duhovito. Tegobe zaupamo prijateljicam in pogosto smo tiste, ki možu povedo kakšno športno novico. Vlogi sta že zdavnaj padli. Niso pa padla hrepenenja in želje. Da si še kdaj privoščimo, da smo nebogljene. Da se stisnemo pod odejo in položimo glavo na prsi našega moškega. Da nas objame. V tistem trenutku vse zgoraj napisano odpade. Takrat smo si eno. Združeni v skupni skrbi za otroke, zakon. Takrat smo na varnem. Pa čeprav ob tekmi nogometa, ali desetkrat videnem filmu Umri pokončno. Preveč ameriških filmov gledamo. Preveč smo občutljive. Preveč zahtevamo. Za družino smo se pripravljene raztrgati. In si želimo, da bi nas mož razumel!! Vse zato, da potem pride tak trenutek. Ki obstoji. In odtehta vse ostalo. Ko so otroci v redu in nimamo potrebe po analiziranju stanja. Ko v tv programu opazimo, da spet ponavljajo filme z Brucom Willisom. Takrat.