Vzorci družinskega obnašanja in vdajanje tem vzorcem pri moških težje ustvarijo zavedanje o nasilju. Pravi moški sebe nikoli ne vidi kot žrtev. Verbalnega nasilja ne dojemamo kot nasilje, ker ga sami prakticiramo – med prijatelji ali brati. Grobo izražanje je sestavni del naše možatosti. Brzdajo nas le bonton, vzgoja in empatija – kaj pa, če nimamo ničesar od tega? No, verbalno nasilje je poligon za čustveno razrvanost in stres je takoj za vogalom. Fizično nasilje pa je zgodba zase. Kaj bi bilo, če bi naš sodelavec prišel v službo s podplutbo na obrazu? Tipi bi ga itak dojeli kot carja, ker se je očitno stepel! Zares. Mar bi nam on zaupal, da ga je prebutala žena? In tudi, ali bi priznal? Na kakšen način bi se nam smilil? Bi ga usmerili k nekomu, da bi mu pomagal? Ali bi se mu posmehovali, ker mora biti pa že totalen »papak«, da je dovolil, da ga je žena prebunkala? Sicer pa ... Dokler nam ni potrebno razlagati tega v bolnišnici ali na policiji, je vse še ok. No, vsaj do spolnega nasilja. Moški že po prepričanju ne moremo biti zlorabljeni. Pa je to res? Ankete kažejo, da nas je že 10 % bilo spolno zlorabljenih in stroka je prepričana, da so te številke le glas tiste peščice, ki si vsaj v anketi upajo biti iskreni, torej resnične številke sploh ne obstajajo. In če se med tem pisanjem sprašujem, če me je kdaj kaka ženska že zlorabila in mi obenem na usta prihaja porogljiv nasmeh, je to dokaz, da me ni. Ta posmeh govori o tem, da sem imel srečo, ne pa da nisem imel te sreče, da bi me ženska zlorabila. Kaj naj še dodam? Fantje, glavo gor!