Dnevi, kot je teden mobilnosti, so nedvomno priložnost za razmislek, kako svoja dnevna popotovanja racionalizirati in v duhu spoštovanja okolja predrugačiti. Zapis, povzet s spletnega portala Evropske unije: »Vendar enodnevna prepoved prometa za osebna vozila ne pomeni samo manjše onesnaženosti zraka. Gre tudi za varnejše ulice za otroke, boljši dostop do mest in manjši izpust toplogrednih plinov,« pa vseeno zveni malce idilično, če ne celo naivno. Moj prispevek k onesnaženosti zraka je bil ta dan močno nad letnim povprečjem. Število prevoženih kilometrov se je zaradi zapore centra in neprimerno urejene signalizacije obvozov podvojilo, zastoji in čakanje v koloni ob prižganem avtomobilskem motorju so še povečali onesnaževanje zraka. Udeleženci v prometu zunaj zaprtega središča so bili veliko bolj ogroženi kot sicer – nestrpni vozniki so vozili po kolesarskih stezah, rdeče luči v semaforiziranih križiščih, kjer niso na pomoč priskočili policisti, so redko upoštevali, vsi skupaj smo vdihavali hudo onesnažen zrak … Kaj naj bi pomenil boljši dostop do mest, si raje ne predstavljam. Avtobusi so tako kot avtomobili obtičali v kolonah, kolesarske steze so bile kot zapisano poligoni za najdrznejše, alternativnih rešitev ni bilo zaznati. Priložnost, ki jo odpira teden mobilnosti z dnevom brez avtomobila, se je po mojem osebnem mnenju izrodila v svoje nasprotje.