pa tudi kateri od oddaljenejših – naprimer BTC. Ljubljana je dovolj majhna, da je vsaka konkurenca videti kot grožnja, zato jo je treba učinkovito in magari kvazilegitimno odvrniti. Primer Spar je še tem bolj neverjeten v luči konkurenčnih kolobocij, do katerih v Sloveniji prihaja. Bolj ko so polena konkurenci očitna in namerna, manj se Urad za varstvo le-te zanje zmeni oziroma jih po kozmetičnem preverjanju gladko dopusti. Slovenija postaja gospodarski poligon, na katerem najbolje uspevajo mali bogovi z najspretnejšimi odvetniki, lobisti in piarovci. Pivovarna Laško in Mercator sta nedvomno tista, ki si lahko neglede na pravila igre in makroekonomske učinke privoščita karkoli. Dolgo, predlogo je užival tudi Telekom. Primerjajmo to splošno stanje, ki ga po neumnem zagovarja Štrajn s svojim realsocialističnim stališčem, z razvpitim prepirom za operaterjevo senco. Pred leti ni nihče odvračal Western Wirelessa od vstopa na slovenski trg z argumentom, da že imamo Mobitel (pa še Simobil za nameček), kaj šele, da bi mu podjetniške ambicije celo aktivno preprečeval. In tudi danes nihče ne ščiti Mobitela na tak način, kot Mestni svet ščiti Mercator – s politično požegnanim onemogočanjem konkurence! Kako si drznejo? Kako si drznejo odločati o tem, ali sme nek svoboden gospodarski subjekt investirati v karkoli?! Kakšna je to demokracija, v kateri sta svoboda govora in svoboda političnega združevanja zagotovljeni, svoboda podjetništva pa ne? Dokler svoboda podjetništva ne bo enako sveta kot svoboda govora in svoboda političnega združevanja, se lahko za resnično demokracijo obrišemo pod nosom. Če Spar ne bo tožil mesta, bo to še bolj neverjetno, kot da si je Vega drznila tožiti državo! A kot rečeno: če dobijo politično moč v roke nemočni in nesposobni, jo neizogibno uzurpirajo – naj so še tako dobronamerni. Ljubljana je v tem smislu talka nemočnih in nesposobnih, saj jo vodijo ljudje, ki že tako ali tako odločajo o napačnih stvareh, pri tem pa niti ne vejo, za kaj gre.