»Svet se deli na motoriste in vse druge,« me je pred kratkim prepričeval znanec, za katerega že nekaj časa vem, da od zgodnje pomladi do pozne jeseni resnično uživa le tiste dni, ko se usede na svojega jeklenega konjička in se odpelje po bližnjih in daljnih cestah. Če dobro pomislim, bi se mu pred leti le prizanesljivo smejala, zadnje čase pa vedno pogosteje razmišljam, da so motoristi (tudi veliko motoristk je vmes) prav posebni ljudje. Res je sicer, da se nekateri z motorji in mopedi vozijo zgolj iz nuje, zaradi vsakdanjih opravkov, večina pa se jih na svoje bolj ali manj hitre jeklene lepotce usede zaradi užitka. Nekateri uživajo v počasni vožnji (obstajajo celo klubi »slowridersov« ali po domače »polžkov«), drugim živahna kri ne da miru, dokler ne pritisnejo na plin, kolikor pač gre. Nekateri so previdni in dobro poznajo svoje znanje in zmogljivosti svojega motorja, drugi se večinoma časa vozijo po robu. Vsem pa je skupno, da premagujejo slovenske ceste, ki so tudi za motoriste velikokrat nepredvidljive. Tisti, ki imajo že precej motorističnih izkušenj, se zmrdujejo zgolj nad slabimi cestami in nad številnimi vozniki, ki motoristov ne upoštevajo kot enakopravnih udeležencev v prometu, tisti, ki radi pritisnejo na plin, si že nekaj časa želijo poligona, kjer bi lahko brez ogrožanja sebe in drugih preizkusili svojega jeklenega količka.