Ko enega vaših vojakov zadene krogla, bušne kri, tip pa dostikrat odfrči pet metrov v luft. Halo?redal se nisem. To sem počel v fris dejstvu, da so nivoji linearni in bolj kot na živo okolje spominjajo na poligon z ovirami, za katerimi se po naključju skrivajo ne preštevilčni bradači (masovna prednost je na vaši strani, ne nasprotnikovi), ter čeravno je izostalo bojevanje v notranjosti stavb. Kar oboje prispeva k malce neprijetni monotonosti, kljub temu, da kampanja ob spodobni zahtevnosti traja ne več kot enajst ur in da v sodelovalnem multiplayerju v bistvu izgubiš eno temeljnih privlačnih točk, samostojno koordiniranje prijateljskih sil. Zdržal sem, dasiravno sem naletel na veliko skriptanih situacij, kjer se sovragi niso pojavljali in niso ravnali dinamično, marveč na podlagi vnaprej pripravljenih sprožilcev, kar je pomenilo rutinsko napredovanje od zadnje smrti. In nisem se režal, četudi je bilo frčanje teles po zraku, ko jih je zadela krogla, Havoku zahvaljujoč sem in tja risankasto zapretiravano. Vse to je res, kot bi rekel pingvin, in špil po daljšem ukvarjanju deluje kot preizkušnja temelja za nekaj večjega, kompletnejšega, kompleksnejšega, se pravi nadaljevanje. Vendar to ne pomeni, da taktične puzle, ki jih servira, ne vlečejo, saj ga praktično ne moreš odložiti, dokler ga ne obrneš. Takenako na poti spoznaš, da lahko vsak soldat umre, najsi ima na glavi turban ali čelado, le da je moč prijatelje pobrati in jih odnesti do dohtarske točke, kjer jih docela pozdravijo. Velikim nekaj mora ostati in THQ bo morda še potreboval indosiranje U. S. Army.