»Iskanje identitete« je morda najpogostejša sintagma, ki so jo kritiki uporabili za oznako njegovega dela. In v njegovem lastnem iskanju identite je ključna predvsem ena sama oseba. Sam Auster , enigma, ki je ni uspelo razvozlati niti njegovemu sinu. V The Invention of Solitude piše, kako je 23. januarja 1919 njegova babica, mati njegovega očeta, ubila svojega moža, Austerjevega dedka v kuhinji. »To, kar se je zgodilo moji družini, je ekstremno,« je povedal kasneje. »A po izidu esejev sem dobil nešteto pisem, v katerih so mi ljudje govorili, da je to tudi njihova zgodba. Stvar je v tem, da ta generacija moških ni govorila. Vse so držali v sebi,« pravi Auster, ki je imel z očetom zadržan odnos. Mladi Sam je kot nadarjeni radijski inženir v dvajsetih letih prejšnjega stoletja prišel v laboratorij Thomasa Edisona, ki ga je nagnal dan po tem, ko je izvedel, da je Žid. Je naključje, da je Auster v svoji Moon Palace uporabil lik Nikole Tesle, ki mu je prav Edison prevzel primat izumitelja? »Tesla me je popolnoma fasciniral. Hotel sem izvedeti vse o njem, prebral sem vse knjige, ki sem jih lahko našel. To je bilo morda prvič, da sem naredil tako resno raziskavo za katerikoli moj roman,« je rekel z nasmeškom (medtem ko me je novinarka na moji levi šepetaje vprašala, ali je Tesla Austerjeva prijateljica). In tako kot v svojih romanih je tudi v dvorani Donnellove knjižnice Teslovo strelo asociativno povezal z dogodkom, ki ga je, kot je rekel s hipnotičnim glasom, »zaznamoval za vse življenje«. Kot 14-leten deček je na poletnem taborjenju skupaj s še tridesetimi dečki doživel hudo nevihto v gozdu. »Edini način, da se zavarujemo pred strelami in gromom, je bil, da pridemo na čistino. Plazili smo se pod žičnato ograjo na jaso, drug za drugim, in deček pred mano je bil ravno pod ograjo, ko je udarila strela. Bil je na mestu mrtev. Jaz sem bil (je razširil roki) toliko proč od njega. Mislim, da me je ta dan spremenil za vedno. Razumel sem, da se ti lahko v vsakem trenutku zgodi karkoli, kadarkoli, da je realnost absolutno nepredvidljiva.« Pomolčal je, občinstvo je ustavilo dih. »Ko pišeš, gledaš stvarem naravnost v obraz. In to,« njegov glas se je rahlo zalomil, »je morda eden od načinov, da preslepiš smrt.«