Ko sem si nabral gradiv, razstavil po mizi konferenčne papirje in se ozrl okrog sebe s pomočjo spiska udeleženk in udeležencev, sem opazil kar nekaj makedonskih, ukrajinskih, hrvaških, angleških, srbskih in podobnih kolegic in kolegov, le slovenskega nisem uzrl nobenega ne s te ne z one strani meje. Ti hudič ti, sem si mislil, morebiti pa gre za kakšen bojkot, za katerega nisem izvedel? Medtem je prvi govornik, profesor s celovške univerze, govoril o imenitnosti interkulturnega zaupanja in pri tem povedal o slovenski manjšini na Koroškem prav vse, kar je treba povedati, od zgodovinske represije do načrtne asimilacije, da bi svojo stvar pripeljal do večjezične in večkulturne vzgoje. In ni bil politični nakladač, ampak preprosto človek, ki večkulturo dela. Potem so predstavili poletno taborjenje ob Ohridskem jezeru, kjer so spravili skupaj najprej otroke, potem pa še starše Makedonce, Albance, Rome, Turke in še kak Črnogorec je bil zraven. Sledil je prikaz šole prijateljstva in zaupanja med Srbi in Hrvati v Mrkopalju, Gorski Kotar, ki jo zdaj kot mrežo širijo še drugam, kjer naj bi medsebojno zaupanje potrebovali. Tisti, ki v Berlinu učijo Nemce in Turke, da se med seboj sporazumevajo v obeh jezikih, obeh verah in obeh kulturah, so tudi nekaj primerjalnega navrgli o težavah slovenske skupnosti na Koroškem. In v tem slogu je šlo vse do konca. Majhne skupine z vseh koncev, ki vsaka pri sebi doma vsemu navkljub gradijo zaupanje med sovražnimi in preplašenimi skupnostmi in se povezujejo med seboj, ne da bi imele kaj dosti moči in sredstev, da o kaki podpori vladajočih politikov sploh ne govorimo - skoraj kot kaplja v morje, in vsekakor tudi kot poceni alibi za tiste, ki ves svoj čas počno natančno nasprotno, potem pa si z nekaj proračunskega denarja, namenjenega tem entuziastom zaupanja in sporazumevanja, kupijo tudi pravico, da se predstavljajo kot spodbujevalci razumevanja med ljudmi, narodi in kulturami.