Najprej nas je, smešno, ločilo služenje vojaškega roka. Zaradi njega nekateri niso mogli priti na poletno taborjenje. Temu so sledile ljubezni, ko smo šli na morje raje v dvoje kot v skupini, poroke in otroci, za katere že nismo več vedeli. Dim iz dolge pipe miru, nekakšnega lesenega dalmatinskega okrasnega predmeta, ki smo si jo kupili prvo leto v Splitu in jo potem vsakič pokadili, preden sta nas vlaka proti Ljubljani in Beogradu spet ločila za leto dni, je izgubil svoj žlahtni vonj. Pisma so zamenjale razglednice, te novoletna voščila, dokler tudi ta počasi, a zagotovo niso izumrla. O tem, kako živijo in kaj delajo, so zdravi ali je morda kdo izmed njih že umrl, še danes ne vem ničesar.