Ljubljanski psihotranserji, medsebojno prepleteno pleme tolerirajočih se frakcij, ki imajo poletna taborjenja v naravi, občasna rajanja v Gala Hali in K4 ter redne petkove raspaljotke v Mizzartu, od jeseni dvakrat mesečno vabi tudi v klet na Kersnikovi 4. Kjer permisivno, na izi, vlada ena izmed bolj razpuščenih frakcij, Psiko Disko in vsak četrtek beleži za izvenvikendaško ponudbo dostojno število plešočih, verjetno sedanjo transersko bazo prestolnice. V primerno dekoriranih, nemalokdaj v prave votline spremenjenih in dostojno ozvočenih prostorih. Zdaj. Bi si mislili, da v razpuščenih okoliščinah doni tudi razpuščena, oddrajvana, kake psihedelične substance vredna muzika? Cenimo, da le malokrat in zasigurno ne za četrtkovega gostovanja hrvaškega didžeja Kobajagija. In, da se v psy-trance, kolikor ga je slišati v domačiji, iz tehna in housa tihotapi menda profesionalni knowhow malikovanje tehničnih sposobnosti, »točnega miksa« in šele potem muzike, posledično izbiranje tesno nalegajočih viž in posledična monotonija, kjer se zdi, da ruka en in isti komplet bobnov in se menjavajo le epizodne teme. K temu obupno banalne, na fuzbalsko skandiranje ali lalala hardkorovske ansamble spominjajoče, dosledno na par, najraje kar na štiri preštete teme, ob katerih so nekdanje hard trance dizalice intelektualna delikatesa. V domačiji, tudi tam, kjer miks ni tako pomemben, vlada udri! razpoloženje, pomanjkanje suspenza ali odpeljave pa večinoma ne moti plesalnega telesa, da se kar čudiš in s člani paranoično brskaš po spominu, ali je bila transijada še ne tako dolgo nazaj sinonim za pestrejšo muziko ali pa so bile vse skupaj le blodnje. Hilfe!