Najprej o tem, kar vas najbolj zanima: v Benetkah ni nobenega slovenskega filma. Toliko o Sloveniji. Zdaj pa poglejmo na drugo stran - med največje sovražnike Slovenije. Peter Handke je posnel film Die Abwesenheit (Odsotnost), v katerem skupina nekdanjih zvezd (Jeanne Moreau, Bruno Ganz) recitira njegove verze o koncu sveta, kar je približno tako, kot da bi trem upokojenim poštarjem dali brati telefonski imenik, v katerem so nekatera imena napisana narobe. Ko to vidite, ste pripravljeni Srbom vse odpustiti. Dvorana, v kateri je bila novinarska projekcija tega kolektivnega samomora, je bila nabito polna - ko se je film končal, je v dvorani ostalo le še nekaj tistih, ki uživajo v tuji nesreči. Pred tem filmom ni niti preteklosti, če pač upoštevate, da je dal Jean-Marie Straub v tovrstnih filmih pred mnogimi leti svojim amaterjem brati Marxov Kapital. Skozi film se sprehodi tudi Wim Wenders, guru filmov, namenjenih ljudem, ki jih ni več, pa tudi edini Slovenec na tem festivalu, Evgen Bavčar, ki najprej škljocne neko mimoidoče svetlobno telo, potem pa na železniški postaji potegne tudi meh - in viža vleče na slovenske alpske poskočnice, kar pa ne preseneča, saj je tudi sam film Die Abwesenheit, sicer poln pobeglih pacientov, v resnici le tipična Heimat & New Age himna, v kateri je svet res izgubil smer. Film pa povsem zares. Tako daleč od filma pa itak lahko pade le človek, ki misli, da je za film prezrel. In če bo gravitacija močna, bo padec dolg. Toliko o sovražniku Slovenije št. 1. Če pa pomislite, da sta sovražnik Slovenije & sovražnik filma le redkokdaj ena in ista oseba, potem vse skupaj kljub vsemu zgleda kot zanimiv antropološki eksces. Hrvati so jo odnesli še slabše, če odštejete Veljka Bulajića, ki po hotelu Excelsior še vedno koraka tako, kot da ni posnel največje himne revoluciji, Bitke na Neretvi, in kot da ni globoko v osemdesetih v filmu Veliki transport še vedno sadistično tolkel po Švabih. Srbi pa so seveda spet osvojili svet in pokazali, da imajo namen vojno kljub vsemu dobiti daleč od fronte. Goran Paskaljević, režiser filma Tango Argentino, je imel težave le pri prestopu italijansko-avstrijske meje, kjer pa se je izmazal zato, ker je dal Pančev v dresu Interja tri gole. Tik preden je zapustil Beograd je sicer oznanil, da je komunist, ko pa je prijadral v Benetke, je poudaril, da je najprej filmski avtor in šele potem Srb in Jugoslovan. Navdušeni domorodci na čelu z Gillom Pontecorvom, režiserjem, ki je nekoč celo iz Marlona Branda naredil Marxovega učenca, so ga nagradili tako, da so na filmsko palico obesili obe zastavi - srbsko & jugoslovansko, pa čeprav so tukajšnji mediji, ki ne ločijo Avstrijo in Slovenijo, trdili, da nastopa pod olimpijsko zastavo. Kako ne bi, ko je pa film Tango Argentino tu največja senzacija - ne le da je dobil najdaljši aplavz, mediji so iz njega naredili takojšnjo & absolutno klasiko. Če bi bil uvrščen v tekmovalni spored, bi morda zmagal. In da se razumemo - film Tango Argentino je v resnici le nekaj za srbske fante na fronti & njihove družine, ki so ostale doma. Naivna zgodba o ljudeh srednjih, zrelih let, ki zanemarjajo svoje ostarele in napol obnemogle starše, je namreč le dobro merjena politična metafora: tu imate starše, ki se bojijo, da jih bodo otroci pozabili & izdali, tu imate mladoletnega dečka, ki vodi ekonomijo družine, tu imate starce, ki se preimenujejo v »Prostovoljce veteranskega korpusa«, tu imate moškega, ki lahko v službi napreduje le tako, da si na grbo vzame še dva starca, tu je družina, ki oznani, češ, »Dosta je tih naših svadja«, in tu imate žensko, ki svojim otrokom potoži, češ, »Sve nas boli glava, gle samo, gde nas je doveo«. In dabome, tu je Mija Aleksić, ki ves čas poje o deželi, v kateri ni nikoli bil. Kot da imajo Srbi tudi sami dvome o geografski velikosti same Srbije. Kje se začne in kje konča Srbija? Film Tango Argentino se konča ob Jadranskem morju, seveda na črnogorski strani. Srbska Balada o Narajami, le da je holokavst bolj metaforičen. Lepo je bilo spet videti Mijo Aleksića. Slavko, oči moje, daj bombu! Toliko o ostalih sovražnikih Slovenije. Benetke so seveda zadnja velika romantična laž, s tem da k njej niso skoraj nič prispevali dosedanji Mednarodni beneški filmski festivali, skoraj vse pa filmi kot, denimo, Smrt v Benetkah, Poletno potepanje, Moonraker & Indiana Jones in zadnji križarski pohod, ki so Benetke vsakič dvignili nad vodo: prvi nas je opozoril, češ, ko enkrat vidiš Benetke, potem lahko le še umreš, pa čeprav zunaj sezone (če ti kak Berlioz v ozadju pribija Sonato smrti, postane itak celo smrt nekaj, za kar velja umreti), drugi je poudaril, da ljudje v Benetke že od nekdaj prihajajo zgolj zato, da se jim ne bi nič zgodilo (ko Katherine Hepburn zagleda gigola s kopico otrok, se z Benetkami razhodi), tretji ni znal skriti, da je globina Benetk povsem prozorna (steklo & konspiracija sta tu ena & ista stvar), četrti pa je obogatel s tem, ko je mimogrede omenil, da je celo sama kataklizmična poplavljenost Benetk v resnici le finta (ko Sean Connery & Harrison Ford padeta pod vodno gladino, ugotovita, da tam sploh ni vode). To, da je Sergio Leone v filmu Bilo je nekoč v Ameriki prizor, v katerem si Robert De Niro in Elisabeth McGovern obljubita večno ljubezen & ki se sicer dogaja v New Yorku, posnel prav v Benetkah, pa itak lahko šokira le še kakega newyorškega gangsterja ali pa kako hollywoodsko starleto, ki jo lokalna turistična zveza - in yes, minister za turizem je v Italiji obenem tudi minister za spettacolo - z veseljem pušča v upanju, da sta se Romeo & Julija ljubila na Mostu vzdihljajev. Toliko o mitu. Ne tako davni kultni film Soba z razgledom je sicer skušal Benetke obdržati nad vodo, toda potunkal je prav sam Mednarodni beneški filmski festival, ki je v resnici prav to, namreč soba z razgledom, le da tu mimo festivalskega okna ne gre le življenje, ampak tudi sam film - film definitivno ne stanuje več tukaj. Poglejte fakte: numero uno, da bi sam festival sploh lahko normalno, festivalsko, množično štartal, ga mora odpreti kak klasični hollywoodski film, selo šoker, kakršen je, denimo, De Palmin Raising Cain, zaradi česar pa sam festival itak zgleda kot atletski miting v Zürichu, le da pač tu vlogo zajčkov, ki odtečejo prvi krog, ne smejo pa zmagati, odigrajo hollywoodski filmi; numero due, na retrospektivnem festivalu lahko vidite predvsem stare hollywooodske filme, kar seveda pomeni, da boste tu lahko čez trideset let gledali filme kot, denimo, Doc Hollywood, Curly Sue, Bingo, Vrnitev v modro laguno & Obračun v Malem Tokiu, medtem ko bo od filmov, ki jih lahko gledate letos, ostala le Die Abwesenheit, if you catch may drift; numero tre, da bi bila mera polna, lahko zvečer na RAI ujamete tudi kak star hollywoodski film, ki ste ga podnevi na retrospektivi zamudili, denimo, film Dr. Jekyll and Mr. Hyde, tako da se navsezadnje ustrašite, da bo ta ali ona Berlusconijeva TV zvečer zavrtela še kak film, ki je uvrščen v tekmovalni spored; numero quattro, sam festival si je nekater filme prisiljen deliti z drugimi festivali, ki potekajo istočasno; in numero cinque, projekcije so tehnično izredno slabe, saj organizatorji očitno še niso slišali za cinemascope, kar pa je razumljivo, saj mnogi filmi na daleč res zgledajo tako, kot da so posneti na 16 mm.