Dve leti kasneje je postala Ženska leta - in ni znala kuhati. Kar je bil glavni štos te romantične komedije, v kateri ji je Spencer Tracy pokazal, kako se kuha. Sama je hotela igrati z njim, toda ko je ugotovila, da je manjši od nje, je dahnila: "Bojim se, da sem malce previsoka za vas, gospod Tracy." Odvrnil ji je: "Brez skrbi, gospodična Hepburn, vas bom že pomanjšal!" In res, skupaj sta potem igrala še v osmih filmih, tudi v klasikah a la State of the Union (1948), Adamovo rebro (1949) in Ugani, kdo pride na večerjo - ja, Spence jo je zajezil. Ozemljil. Deintelektualiziral. Postala sta neločljiv par, ne le filmski, ampak tudi zunajfilmski, pa čeravno je bil Tracy poročen - abecedo zakona sta tako "tajno" preigravala in podoživljala v filmih, ki so se režirali sami. Da sta skupaj, mediji niso razkrili - tako kot niso razkrili, da je predsednik Roosevelt na invalidskem vozičku. Tracy jo je zajezil v filmih in zunaj filmov - vedno je bilo vse po njegovo. Če verjamete v teorije zarote, potem bi lahko rekli: Hollywood ji je podtaknil Spencerja Tracyja, da bi jo zajezil. In udomačil. Zvezal. Je pa tudi res, da so po vojni neodvisne ženske postale bolj sprejemljive: med vojno pač moških ni bilo doma, zato so se ženske lahko zanesle le nase - morale so delati, stopiti na svoje noge, se emancipirati, skrbeti za družino in kariero, tekmovati z moškimi. In take so vstopile v povojno obdobje. Kate ni več štrlela ven, bolje rečeno - ni več izgledala tako ekscesno. Zato niti ne čudi, da je bila v filmih brez Tracyja, recimo v Afriški kraljici (1952), Poletnem potepanju (1955) in Vremenarju (1956), njena neodvisnost vedno kaznovana - vedno so jo namreč postavili v vlogo stare device, ki ji spolna nepotešenost štrli z jezika in iz oči. Ha.