lena barva in kakšno je toplo, modro poletno nebo. Minil je tako januar, minila sta februar in marec in skozi odprtino je začel vdirati nov, še nepoznan vonj, ki je ponoči razburjal malega zajčka in mu ni dal spati. In nova, rumena svetloba je vsako jutro pokukala v brlog, žgečkala zajčka za uhlji in ga potiho, še čisto plaho vabila na plano. Zajčka je bilo v začetku strah vseh novosti, kmalu pa ni mogel več vzdržati in je pomolil dolge uhlje iz brloga . In glej, uhlji tokrat niso pordeli od mraza, temveč je na koži začutil nekaj nežnega, božajočega, toplega in blagodejnega. Bilo je sila prijetno. Zajček je pomolil na prosto tudi glavo in v oči ga je kar zaščemelo. Joj, na nebu je bila velika, rumena zeljnata glava, čisto okrogla in tako zelo, zelo svetla, da je zajček ni mogel gledati. nega po notranjih zakonih ustvarjanja lahko razumemo tudi kot željo po polepšanju dejanske trde in osamljene zemlje. Umetnik živi v Idriji. Leta 1969 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. S samostojnimi razstavami je bil gost že v mnogih slovenskih krajih, pa tudi v Čedadu. Do konca aprila predstavlja svoja dela na občasni razstavi v Tolminskem muzeju. Prisrčno vabljeni v svet “domišljijske resničnosti”. Petra Paravan