mogel več pomagati. Nobenega skrbnega zalivanja ni rabila več. Ni več čutila žgočega sonca, ki je pisalo v nebo modrino nerojenih besed. In vetra, ki je brskal med ovelimi cvetovi. Nikoli več ne bo zatrepetala ob nežnem dotiku oblakov. Vzdignil jo je v naročje. Bil je nežen z njo, ko so se mu že popolnoma oveli listi ovijali okoli dlani. Nesel jo je, kot bi nesel otroka. Saj mu je tudi bila otrok. In bila mu je hrepenenje. In ljubil jo je. Na sosedovem vrtu je raztreseno ležalo orodje. Njega ni bilo doma, niti žene. Samo psica je lajala v prazno nebo. Ni jih hotel več videti. Ni hotel več slišati tistih nerazumljivih besed o ležalnikih, o zavesah, o otrocih, ki se bodo vsak dan žogali. Morda oni niso videli kipenja pomladi. Morda niso razumeli, da so bila poletna jutra polna pričakovanj. Morda je bil radio preglasen, da bi slišali šelestenje. Morda niso vedeli, da je ljubil. Ampak spoznal je, da ne bo odpuščal, da ne bo mogel. Niti hotel ni. Ni še vstopil v hišo, ki mu je postala dom, že je odhajal. Ni vedel kam. Bil je prazen, brez misli, brez načrtov. Poln bolečine in spominov nanjo. Ker je bilo poletje tako polno, je vedel, da se ne bo vrnil. Z zaprtimi očmi ni videl poti. Samo zahrepenel je. In hodil je dolgo, preden je začutil večer. Prišel je v deželo ob morju. Videl jo je skozi zaprte oči, ker je dišala po cvetju. In ko se je ustavil, je boleče spoznal, da je lepa. Tedaj je sedel, čeprav ni vedel, kako dolgo je hodil. Samo začutil je, da je prispel. Take dežele še nikoli ni videl. Sonce je sijalo v najbolj osojne doline, griči so se igrali z morjem in lovili valove v senco oljčnih nasadov. Veter je oblačil oljke v srebro in risal občasne poti, ki so vodile v sobane poletja. Takega neba še ni občutil. Prekipevalo je, bilo je polno. Vstal je in iskal poti do oblakov. Odhajali so, da bi se čimprej vrnili. Nebo je bilo modro in bilo je zlatorumeno. Modro je bilo tudi morje in na obzorju zlatorumeno. Modri so bili cvetovi sivke in rožmarina, žeka je cvetela zlatorumeno. In dišalo je po pelinu. Lepa je bila obala v hrepenenju prihajajočega poletja. Ko je hodil, je bilo sonce polno dobrote. Sušilo je bolečino in vonj po morju je brisal njene slane sledi. Počasi je videval lepoto