Zdelo se, da nas želi Filharmonija tudi v nadaljevanju popeljati v poletni vrvež. Treba je priznati, da je Simfonična suita iz Zgodbe z zahodne strani pod vodstvom Georga Pehlivaniana premogla dovolj zvočne elegance. Močni ritmi so bili mehko zaobljeni, zaradi česar je lahko izstopila poetična poanta dela. Žal pa se je takšna nostalgična mehkoba prenesla tudi v izvedbo Gershwina. Vprašati se velja že, zakaj je bila izbrana Bennettova simfonična slika, ki je zasnovana kot potpurijsko zaporedje revijalno orkestriranih šlagerjev, in ne raje bistveno bolj kontrastna in dramatična Gershwinova lastna operna suita. Posledica programske izbire in tudi »povoženega« prebiranja je bila ta, da se mi je zimska uspavanka zdela veliko bližje kot razigrano poletje.