Po tem, kar se dogaja v obmorskem turizmu, bi težko trdili, da je res vse manj množičnega turizma in vse več kakovostne ponudbe za individualne goste. Turistični utrip ob slovenskem morju je že nekaj časa razdeljen na dve polovici. Utrip med tednom je sorazmerno umirjen. Razmere na cesti so še sprejemljive, parkirišč dovolj, prostora na kopališčih tudi. Prijetno je v restavracijah, na prireditvah, v kulturnih ustanovah, lagodno na športnih igriščih, na majhnem morju precej prostora ... V petek zvečer pa se začne drugačen poletni utrip. Potovanje po obalnih cestah postane mora, na kopališčih telo pri telesu, na morju tudi štirikrat več prometa kot med tednom, in pravi čudež je, da kdo koga ne povozi, ugotavlja koprska pomorska policija... V takih okoliščinah bi težko govorili o »butičnih razmerah«. Prej je vse skupaj podobno kakemu diskontu ali veletrgovini z najcenejšim blagom. Portoroški hotelirji se po eni strani sicer zavzemajo za boljše in boljše storitve, po drugi pa jim kar prav pride tudi nepregledna množica. Tako prodajo kakšno pico, sladoled in pivo več. Računi namreč še zmeraj kažejo, da prav množica prinaša najbolj zanesljiv zaslužek. Zato nihče niti s prstom ne migne, da bi kakorkoli omejevali promet. In tako se promet omejuje sam. V Portorož prihaja vse več dnevnih kopalcev in postopoma vse manj tistih, ki jim je res do »butične« ponudbe. Slednje je seveda ocena, ki pa jo je težko ovreči z natančnimi podatki. Tudi natančnih podatkov je namreč (le zakaj?) iz leta v leto manj. Celo statistični podatki so pomanjkljivi, da o dovolj učinkoviti prijavni službi za turiste ne govorimo.