dlično igra klavir, študira muzikologijo, pripravlja tezo o Kogoju, sklada elektronsko glasbo, rad posluša tudi metal-ansamble. Konec junija je na tržaškem konservatoriju Tartini z odliko diplomiral gojenec Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel Simone Peraz. Do pomembnega koraka ga je privedel prof. Sijavuš Gadžijev, ki je tudi globoko zaznamoval njegovo pianistično igro in pogled na glasbo. O tem in drugem smo se pogovorili z obetavnim pianistom in poliedričnim glasbenikom. Goriška javnost te je že spoznala. Kako bi na kratko orisal svojo dosedanjo pot? Rodil sem se v Pordenonu. Študij klavirja sem začel ne prav rosno mlad, pri 11 letih. Moji starši niso glasbeniki, zato sem se za to zavestno odločil sam. Moja prva profesorica je bila Anna Baratella. Po višji šoli sem se vpisal na univerzo v Gorico. Tedaj sem že poznal šolo Komel, ker sem obiskoval poletni tečaj prof. Gadžijeva. Vpisan si na oddelek DAMS... Da, v bistvu sem v tretjem letniku; s študijem sem malo v zamudi, ker sem hotel diplomirati iz klavirja. Univerzo mislim skleniti naslednje leto. Kako si spoznal prof. Gadžijeva? Kakšen je bil tvoj prvi stik z njim? Imam prijatelja, pianista, ki je pred mano spoznal ambient šole Komel in tega ruskega pedagoga. Prek njega sem se tudi jaz vpisal na poletni tečaj. Na začetku je bil to zame pravi kulturni šok. Njegova klavirska igra je namreč gotovo bolj zapletena od tiste, ki se ponavadi poučuje v mojih krajih in sploh na italijanskih šolah. Ruski pianizem je sijajen in mogočen tako glede zvoka kot muzikaličnosti in tehnike. Prihajal sem namreč iz šol, kjer smo dejansko rasli z mreno na očeh. Ko sem prišel sem, sem spoznal, da obstaja tudi drugačen način igranja. In v tem duhu me je štiri leta učil prof. Gadžijev. Kot docent je strog in zelo zahteven, kar pa je primerno in se tudi vidi pri rezultatih. Na neki način torej prihajaš od zunaj. Kako gledaš na šolo Komel in goriški gla sbeni svet? Od vseh šol naše dežele se mi ta šola zdi najboljša z organizacijskega in pedagoškega vidika. Nudi namreč odlične profesorje in res dobro znanje. Skovala je že celo vrsto dobrih glasbenikov. Poznam šole na Pordenonskem; take ravni - seveda govorim kot pianist - tam nisem našel. Kako pa doživljaš Gorico kot mesto na meji? To je zame krasna izkušnja. Gre za edinstven ambient, pravo redkost. Cenim živahno stvarnost, prepletanje različnih kultur. Konec koncev se družim pretežno s pripadniki slovenske manjšine in med njimi doživljam veliko željo po kulturi in ustvarjalnosti. Meje na neki način še obstajajo, čeprav vidim, da se v zadnjih letih vedno bolj brišejo. Vse to je zame zelo navdušujoče. Si se v teh letih naučil kaj slovenščine?