prizadeta, vdala v usodo in je samo še čakala na smrt, prihajajočo sicer počasi, vendar nezadržno. Nazadnje je postala žrtev tiste zaklete usode, ki je doletela vse Onassisove zakonske žene. Tragično in skrivnostno je preminila Tina Livanos, prva Aristotelova žena, enako se je zgodilo njegovi sestri, ki se je poročila z Niarhom, drugim zakletim grškim ladjarjem. Tudi Arijeva hči Kristina je dočakala takšen konec… Vedno evtanazija te vrste, včasih hitrejša, drugič počasnejša. Ne, nisem hotel reči, da so Mario umorili. Podlegla je predvsem depresiji. Za vse pevke še ni konec sveta, če izgubijo glas. Z Mario pa je bilo drugače, kajti njej je glas pomenil vse. Ni ji namreč ostalo nič drugega, bila je brez moža, brez otrok… In zato se je postopoma predala smrti. Toda kakšni? Morda zaradi infarkta ali pa postopne zastrupitve, tega ne more za zdaj nihče z gotovostjo reči." Kaj več maestro ni hotel povedati. Morda bo to storil septembra v florentinskem Palazzo Vecchiu, Stari palači, kjer bodo zaprli razstavo, na kateri je Zeffirelli v vlogi scenografa eno dvorano posvetil petim lirskim temam, v katerih si je zamislil like, ki jih je s svojim sopranom potem oživila Callasova. Morda bo tedaj novinarjem z vsega sveta podrobneje predstavil tudi film, o katerem je sanjal skoraj dvajset let. Film, ki se bo s prefinjeno igro flash-backa začel v pevkinem pariškem stanovanju. V četrtem nadstropju na številki 36 Avenue Georges Mandel, kjer je Maria na pragu 54 let 16. septembra 1977 izdihnila. Kajti ta dan je še vedno ovit v tančico skrivnostnosti. Callasove se je okrog desete dopoldne v kopalnici lotila nenadna slabost. Umrla je štiri ure pozneje, čeprav sta ji skušala italijanska služabnika, sobarica Bruna in šofer Ferruccio, pomagati. V zdravniškem izvidu beremo, da je bil vzrok smrti "koronarna kriza". Toda vzrok infarkta ostaja nepojasnjen. Morda so bile v ozadju prirojene hibe srca in žilja, morda prevelik odmerek kakega pomirila, s katerim se je Callasova borila proti nespečnosti. Toda širile so se tudi govorice o jemanju mamil oziroma zaužitju "koktejla" zdravil, ki ga je zmešal nekdo, ki je sovražil sopranistko. Mrtvo pevko je videlo samo nekaj njenih najbližjih, kajti truplo je bilo neverjetno hitro kremirano, celo francoski zakon je bil kršen, saj ni bil ne zdravstvenim ne pokopališkim organom izročen noben overjen dokument o odločitvi za kremacijo. Še bolj nenavadno: iz stanovanja je izginilo prav vse, kar je bila Callasova napisala. Kaj je hotel s tem nekdo prikriti? Morda žalostno resnico, ki jo je razkril Giovanbattista Meneghini, mož, ki ga je Callasova zapustila zaradi Onassisa: ta je v nekem molitveniku na nočni omarici našel list, na katerega je Maria nanizala uvodne besede opere Gioconda (Mona Lisa), izpustila pa je prvo besedo - "samomor". To pisanje, datirano s "poletje 1977", je naslovljeno "za T.", kar zelo verjetno pomeni "za Titta"«, kot je Callasova klicala svojega nekdanjega moža. Da si je divina sama vzela življenje, verjamejo tudi tisti redki posamezniki, ki so brali dramatične in zelo čustvene izlive, s katerimi je Callasova v pariškem stanovanju popisala cele strani in nanje prenesla vso svojo zagrenjenost. To je izjemen dokument, ki ga hrani nekdo iz Milana, ta zasebnik pa ga ne namerava objaviti, ker želi spoštovati intimnost najglobljih čustev velike pevke. Na teh 150 straneh, ki jih ne more videti niti Zeffirelli, je menda popoln portret Marie Callas - tako v vsej njeni veličini kot v trenutkih krhkosti. Ljubezen do dveh slepih kodrov, obupno iskanje stika s sočlovekom, zaradi katerega je svoji služinčadi podvojila plačo, da tudi ob koncu tedna ne bi ostala sama, tisto zatekanje v preteklost, da bi se napajala s čustvi likov junakinj, ki jih je igrala na odru, in čakanje na redke, a redne obiske… Kot vsak četrtek zvečer na Charlieja Chaplina, še enega od nemirnih brezdomcev, ki je stanoval v isti razkošni stanovanjski zgradbi in s katerim je kvartala, oba pa sta si delila solze in melanholijo. Callasova je v prvi osebi celo pripovedovala, kako je zvedela, da se je njen Ari, potem ko je zaradi nje moral prenesti tisoč ponižanj in sprejeti nešteto kompromisov, poročil z Jackie Kennedy: vključila je televizor, ko ga je v New Yorku čakala, vendar ga na zmenek nikoli ni bilo. Skratka, nameren samomor ali ne, vsa ta bolečina in vsa ta osamljenost sta bili pravi vzrok smrti Callasove. S tem se strinja tudi Frederic Chambre, ki je pripravil omenjeno veliko razstavo in dražbo. Pohištvo, slike, kipci, obleke, pisma in fotografije, vse to iz treh najbolj slovitih zasebnih evropskih zbirk. Spet si je mogoče ogledati majhno olje Svete družine, ki ga pripisujejo Cignaroliju in ki ji ga je avgusta 1947 podaril Meneghini. "Za Callasovo je bil to pravi pravcati fetiš," pojasnjuje Chambre. "Kamorkoli je potovala, ga je morala vzeti s sabo. Ko se je nekoč odpravila na neko turnejo, ga je pozabila doma: ponj je poslala reaktivno letalo. Drugi izjemen spominek je njen portret v mešani tehniki, narisal pa ga je med vajami za Medejo Pasolini. Odseva vso tisto platonsko, vendar veliko ljubezen, ki jo je čutil do Callasove." Pa japonski kimono, ki ga je pevka nosila doma, potem oboževani bolero (kratki ženski telovnik) iz krzna minka in poletni sandali. In predposteljnik; rjuha, v katero se je ovila zadnjo noč; kopalni plašč, ki ga je imela oblečenega, ko je padla v kadi… poslednje tihe priče njenega odhoda. Vse to bo ponujeno na dražbi. "Idealno bi bilo," pravi Chambre, "če bi ji posvetili muzej, vendar ni nobeno mesto pokazalo zanimanja. Morda se bo zdaj prikazal kak kupec s takim namenom. Pa tudi sicer je bolje, da se spomini na Callasovo znajdejo v domovih tistih, ki jo še vedno ljubijo. Tako bo njena legenda še vedno živela po vsem svetu."