Nekega lepega poletnega popoldneva (pisalo se je leto 1967) se je Radovan Djokić, kmet iz vasice Čokot v dolini Morave (južna Srbija), vračal z vozom (vlekla ga je kobila Olga) s tržnice v Nišu, kjer je prodal nekaj zelenjave. Ustavil ga je mladenič, z rokami pokazal, da bi se rad peljal (blekniti ni znal niti dveh po srbsko, da bi ga razumel cel svet), Radovan pa ga je ne samo peljal, ampak ga povabil domov, mu dal jesti in piti, za popotnico (mladenič je štopal naprej v Grčijo) pa mu je gospodinja zjutraj spekla pogačo in še malo sira potisnila v roko. Zajtrk sta, kot se spodobi, z gazdo presekala z eno »ljuto« in eno »mekano«, in tako se je začela velika ljubezen, ki pojasnjuje pravzaprav do nedavna veliko skrivnost, zakaj se je hollywoodski igralec Robert De Niro (on je bil namreč tisti mladenič) ognjevito pridružil kolegici Sharon Stone v obrambi srbskega Kosova. Na čem temelji njegova izjava, s katero je nedavno v New Yorku polaskal predsedniku Borisu Tadiću, da se deloma počuti Srb, čeprav ne nosi opankov in šajkače? Kaj pa ima Robert s Kosovom, pa še srbskim povrhu, ko pa, kot je znano, ni nikoli v nobeni fimski epopeji z Bato Živojinovićem pobil bataljona švabov, nikoli ni na tekmovanju trobentačev v Guči zjutraj obležal pod mizo in ga ni bilo videti na pogrebu Slobodana Miloševića? In, resnici na ljubo, ne bi brez psa za slabovidne znal na zemljEvidu najti Kosova in locirati srbske enklave. Robert De Niro, se zdaj spominjajo prebivalci Čokota, je bil menda tako navdušen nad lepotami južnomoravske doline in tam živečimi domorodci, da je čez leto dni spet prišel v Čokot in ostal cele tri dni. Z gostiteljem Radovanom je v jutranji rosi nabiral paradižnik, papriko in peteršilj ter ga z Volkswagnovim hroščem odpeljal na tržnico v Nišu, kjer je menda ure in ure sedel na obzidju niške trdnjave in gledal v rjavo vodo reke Nišave. Popoldne je krtačil kobilo Olgo, zvečer pa, sede ob odprtem ognju, na samem izviru pil resnico o kosovski bitki, bitki z Avstrijci na planini Cer, trpljenju Srbov pod škornjem kosovskih Albancev, preboju solunske fronte, četniškem odporu proti nacistom in žogobrcarskih vragolijah Miroslava Šekularca - Šekija. Tako se je kalil De Niro kot igralec, saj je posledično, opremljen s poznavanjem burne in bojevite zgodovine Srbov, lahko prepričljivo odigral vloge neustrašnih in pravičnih junakov, ki malo govorijo in veliko streljajo – Lovec na jelene, Taksist, Jacknife... Ob dobri kuhinji gospe Djokić pa se je kalil tudi kot gurman, zato v svoji verigi restavracij danes rad postreže petičnežem tudi z ogroženo modroplavuto tuno na žaru s finimi začimbami, čeprav je lov nanjo prepovedan. Kot vidimo, včasih je samo štiri dni dovolj, da nekdo povsem prevzame neko do tedaj mu tujo narodnost. Pomembno je, da so gostitelji odprtega srca in žepa, kot denimo Srbi iz Čokota. Četrti dan je De Niro odpotoval, a se že po nekaj urah vrnil v Čokot. Ker so ga na prvi bencinski črpalki oropali. Vaščani so zbrali denar, da je bodoči filmski zvezdnik lahko odpotoval, in tako rešili neko sijajno kariero. De Niro ropa ni zameril, ampak je obljubil, da se vrne. Bil je sicer pred leti v Beogradu na Festu, a v Čokot ni prišel, ker je bojda založil naslove. Bo pa drugič. Ker je Srb. Nauk te basni? Zakaj noben slavni igralec ni podprl slovenske osamosvojitve? Zato, ker so vsi igralci, ki so v mladih letih na Gorenjskem preizkušali tamkajšnje gostoljubje in prosili lokalce samo za kozarec vode, slišali: »Vodo imamo, a pojdite k sosedu, tam je bolj mrzla!«