Tiste srede v drugi polovici junija, ko je tale rubrika odšla na poletni oddih - je trboveljsko občinsko vodstvo prelistavajoč sredin časopis, debelo gledalo: kje, za vraga, je?! Iskali so seveda svoje najbolj »priljubljeno« sredino branje izpod peresa »najljubše« jim novinarke, branje, ki so ga občasno izpopolnili kar z lastnimi teksti. Ob tem ne gre zanemariti statističnih podatkov, po katerih gre za tisto slovensko lokalno vodstvo, ki se je z lastnimi izdelki od septembra 2000 do junija 2001 najpogosteje pojavljalo v dnevnem časopisju in nad katerega nerodno nerodnimi demantiji se je v istem primerjalnem obdobju naslajalo celo več tisoč Slovencev. Kot že rečeno, so tiste srede v trbovskih dvorih torej prav debelo gledali. Nakar so na zadevo malce pozabili - kot se z dobrimi vestmi nasploh rado dogaja. Drugo sredo je bila stvar že skrb na eni in veselje na drugi strani zbujajoča, tretjo sredo, ko spet ni bilo javne hvalnice nobenemu trboveljskemu junaku, pa je v razgretih oblastniških glavah, kot vedo povedati v krogih blizu županstva, zavladalo pravo pravcato obsedno stanje. Posledica tega je bila, da so na Mestnem trgu začeli - razmišljati. Verjetno najprej tako: Raznašalec ni mogel zatajiti, ker »cajtenge so tuki ... Mi tud' nismo zatajil', ker mi smo tud' tuki...« Reci naglas, kar si jaz mislim potihem! Jes! Kaj če bit' drucga?! Uspelo nam je. Utišali smo jo ... Jep, pa se res kar ne nehata vznemirjati, tale rubrika in sveta preprostost oblastniškega razmišljanja.