Ne vem, kdaj sem spoznala, da nisem več tako zelo mlada. Verjetno je bilo stvari, ki so mi kapljale v luč spoznanja, več, vse pa mi niso po godu. Še zdaleč ne. Med njimi je gotovo boleč križ Piše: in dejstvo, da zaradi tega ne Alenka Mirt Iskra morem več spati na trebuhu. Ponoči se namreč zbudim v silni bolečini, ki se mi širi iz križa v noge, tako da se mukoma obračam in zjutraj stežka vstanem. Na omarici imam nekaj krem, ki naj bi bolečino olajšale in seznam vaj, ki bi jih morala delati. Ojapajade! Prepričana sem, da leta nakazujejo tudi lahke odločitve, da nekaj zabav in prireditev zamenjam za poležavanje na kavču in gledanje televizije. Blaž bi gotovo pripomnil, da to počnem že do nekdaj. Morda res, ampak sem pred leti vseeno še kam šla. Zdaj se kar naprej izgovarjam. Največkrat na otroka. Da ne morem, ker je Lina še majhna. Naslednje dejstvo. Če že kam grem, sem naslednji dan zlomljena, čeprav ne pijem alkohola in grem spat do polnoči. Obup. Po glavi se mi podijo stavki in glasba in ne morem spati. Dejstvo. Na rojstnem dnevu prijateljice sem pol večera presedela v pogovoru o boleznih in težavah, ki me tarejo. In seveda poslušala, kaj tare druge, ki so, resnici na ljubo, stari toliko kot jaz. Pred letom me je Blaž prepričal, da naj varčujem nekaj za pokojnino. Neki sklad, ki mu nisem zaupala in se upirala z vsemi silami. Pa sem ga vseeno podpisala in zdaj mesečno dajem tja denar. Da bom kaj imela, ko bom obnemogla. Upam, da kaj prej. Še vedno se jezim na ta znesek in trdim, da bi mi prišel zdaj bolj prav. To, da jočem za vsako stvar, ne vem če spada pod katergorijo starosti, malo pa že. Ko gre moja Lina proti meni s čarobnim nasmehom in Neli prekriža svoje dolge noge čez moje. Mi že gredo solze. Ko pri Ledeni dobi Manny in Sid predata detece očetu, jočem. Seznam je dolg. Še eno dejstvo? Ko gledam svoje stare slike, vidim neko mlado, brez gubic in zaskrbljenega čela Alenko. In grem pred ogledalo, ok, luč je res slaba, ampak tu so. Gubice pri ustih, očeh, čelu. Podočnjaki in malo temnejše, celo malo otožne oči. V katerih je mojih ... let. Vsi moji sijoči in temni trenutki, vse moje. Vsi ljudje in vsa dejanja. Tu. Notri v teh sivo zelenih očeh. Kamor sem shranila spomine in naložila podobe za jesen. Vse svoje ljubljene imam v njih in zrcalijo se v poletnih nalivih in me bodrijo v zimskih nočeh. In v rokah nosim spomine dotikov in se zatečem vanje, ko mi je težko. Še vedno znam vsa besedila mladih dni, poznam avtorje glasbe in mesta, kamor smo hodili plesat. Še vedno sledim uspešnicam in si jih prepevam v avtu in poznam skrivnosti mladosti. Še sem prežeta z mladim srcem in prepričana, da se mi odraža v očeh. In, če me ravno ne boli hudo križ, znam nekaj malega plesati. Tu sem. Nisem šla nikamor. Le pokrila sem se. Z neštetimi barvnimi odejami. Da mi je pod njimi toplo in varno. Da si pod njimi še vedno drznem in upam. In imam pomoč za vsako priložnost. Še sem mlada v svojem kotičku. Čeprav bom prihodnje leto dopolnila štirideset let. Česar ne skrivam. Razkošno odprem vrata v moj svet, kjer imam devetletno Neli in leto in pol staro Lino. In moža, s katerim sem dvajset let. In starša, ki se sploh ne starata. In moje punce. Stare toliko kot jaz. Mlade. In pokrite z barvnimi odejami. Tudi na kavču te lahko kdaj zebe.