Ne, Petra ni kriva. Je, kakršna pač je. In sam sem, kakršen pač sem... Kaj vem, morda potrebuje človek samo čas, da si upa priznati, da je zavil v narobe smer. Saj ne, da tega ne bi vedel že prej, že prej veš, slutiš, da je fuč, da ne bo šlo, ampak, priznaš si pa šele kasneje. Šele mnogo kasneje. Preveč komplicirano, preveč neudobno je iskat drugje, se poslovit, zapustit, razdelit, kar je skupnega... Sploh pa še, če se reči tako lepo pokrivajo, ujemajo (pa čeprav zgolj začasno): telo s telesom, kemija s kemijo, vzdih z vzdihom, okus z okusom... Mater, še celo kuhala je odlično. In njena mama, sivolasa upokojena profesorica slovenščine, je bila idealna tašča. Še vedno navihana. Z drobimi slavističnimi očkami, ki švigajo sem ter tja, kot da jim dva 'vražiča vunkaj kukata', kot bi rekel Anton T. Linhart, velik ljubljenec tašče Amalije. Ko je umrla, sem jokal. Za svojo mamo nisem jokal, za Amalijo, sivolaso upokojeno slavistko, pobornico in častno članico literarnega društva A. T. Linhart, pa sem se cmeril kot poletni naliv. Večkrat mi je rekla: "Veš kaj, če bosta kdaj ugotovila, da nista za skupaj, nikar odlašat. Življenje je tako kratko." In imela je prav. Preveč časa mine, če prepustiš, da stvari same od sebe razpadejo. Čas razpadanja neke zveze je predolg. In nadomestila ni. Oditi je treba že prej.