Uprava torej po eni strani pripoveduje, da je treba inflacijo znižati, a jo pri dokaj dolgem seznamu podražitev neposredno povzroča. Kaj bi je tudi ne, saj so takšni (njeni) varovanci zaradi podražitev finančno bolje preskrbljeni in lahko potem tudi več odrinejo za državni proračun. Sicer pa se more tudi nejevolja državljanov nad podražitvami mešati s pohvalami domnevnih protiinflacijskih dosežkov. Ko smo pretolkli censki avgust in izvedeli, da cene življenjskih stroškov letos avgusta niso bile zgolj za 7,2 odstotka višje, kot so bile med julijema, ampak se je ta razdalja povzpela celo na 7,3 odstotka, nas je hotel razveseliti uredniški naslov, češ da je bila »Inflacija v avgustu le 0,1-odstotna.« Toda pri enomesečnem premiku cen v poletnem mesecu, kakršen je avgust, je celo povprečni dvig cen za 0,1 odstotka visok skok. Še zlasti, če bi se res radi primerjali z lanskim letom in letos dosegli nižji prirastek cen. Lani se namreč cene med julijem in avgustom po uradnem računu v povprečju sploh niso povečale. Tudi letošnji osemmesečni dvig je še vedno večji od lanskega osemmesečnega.