Ilovarjevi že dolgo nismo snedli česa z ražnja, posebej ne na tovrstni dejavnosti posvečenem belokranjskem območju, tako da za premik ni bilo treba drugega od poročila zapisnikarice o malicah in vampih, pa tudi o odojkih in jagenjčkih, ki da se vsak dan, konec tedna pa še s posebno vnemo, na veselje okoličanov vrtijo pred Samarinom. In res pred obcestno oštarijo streljaj od Črnomlja nas je ob dveh popoldne pričakal pujs mlečnih dimenzij, ki je s svetlo barvo dajal vedeti, da ima Ilovarjev kvintet čas, da sede in se poglobi v repertoar. In poglobitev je bila, kljub strahu pred pokrajinskimi šegami, ki marsikje zapovedujejo le kos mesa, kos kruha, paradižnik in čebulo, kar tvorna. Saj domači, ki bi lahko v svoji peči za pizze, ki jih bojda mlatijo le mimovozeči Ljubljančani, pekli mikavnejši kruh ali pogače, sušijo slastno šunko in dostojno salamo in nabavljajo dovolj pitno belo, da ga je treba le zaradi poletnih temperatur in smiselnosti konverzacije mešati s kislo vodo. Po drugi strani bo tudi držalo, da je Samarin, kjer kuhajo dovolj močno govejo juho, reden odjemalec Pečjakovih dobrot, denimo rezancev in kroketov, da si upa gobovo juho gostiti z vrečko in da v čokoladne palačinke, kako predvidljivo, toči sladki greh. Zato pa se jagenjček, ki ga hranijo v vodni kopeli, odlikuje z voljnostjo in sočnostjo in lahko odojek, katerega faze je Ilovarjev kvintet opazoval z vrta gostilne, ovohaval in cedil sline, z vrhunsko, hrustljavo kožico, enakomerno slanostjo in ne premastnim podkožjem, navduši tudi zdravljene vegetarijance. Pri Samarinu smo staknili celo buteljko Prusovega muškata, ki se je lepo podal k v peči zapečenim skutnim palačinkam, in se kljub mesovju od njega odkotalili dovolj rahlega podvozja. Je pa res, da smo doslej mislili, da tako preprost šport, kot je vrtenje mrtvih živali, ne zahteva tako velikega finančnega vložka.