V lastnem slogu je jasno in celovito predstavil svojo plat smučarske zgodbe o rdečih številkah. Srž njegovega odstopa lahko strnemo v priznanju, da v zapletenih okoliščinah ni bil dorasel vlogi finančnika. Zašel je tudi v slepo ulico in ni imel pravega nadzora nad denarnimi tokovi. Izguba glavnega sponzorja in dolg 450.000 iz pretekle, na prvi pogled finančno zelo dobre sezone (ustvarila naj bi ga prevelika in v mnogočem neracionalna poraba), ter težave z opremo so ustvarili negativno vzdušje, zato je že dalj časa razmišljal o odstopni izjavi – da bi, kot je poudaril, pomiril strasti, ki so šle v napačno smer. »Po odpovedi dunajske zavarovalnice sta bila v igri za generalnega sponzorja dve firmi, ki pa sta 30. junija dali negativna odgovora, kar je pomenilo, da smo ob izgubi 450.000 evrov ostali še brez sponzorskih 400.000 evrov. Zato smo najeli posojilo, s katerim smo pokrili poletne priprave (a tudi prek skupnega računa poravnali del dolga v okviru smučarske zveze – op. p.). Negodovanje trenerjev, ki niso dobivali rednih plač, se je stopnjevalo, v takšnih okoliščinah pa je zelo težko delati,« je opisal zelo neugodno ozračje. Križaj je glavno napako pri direktorovanju najbrž naredil že ob prevzemu funkcije februarja 2006, ko ni zadržal uspešne formule vodenja svojega velikega učitelja Toneta Vogrinca in ni bdel tudi nad porabo. Del krivde negativnim trendom pri iskanju denarnih podpornikov pripisuje tudi mrtvemu obdobju vrhunskih rezultatov, ko je »ugašala« Tina Maze, Andrej Jerman pa še ni bil na tako visoki tekmovalni ravni, kot je bil v letu 2007. Zato je bil zelo vesel zelo obetavnih nastopov Jermana in Ane Drev.