Zanimivo pa je dejstvo, da sta obe plati podprti z dobrimi argumenti. Udeležba v poletnih pripravah državne selekcije je smiselna za igralca samo v primeru zadostne motivacije, ki pa se lahko pri vsakem posamezniku nekoliko razlikuje. Če je igralec v vzponu kariere, se mogoče še ni preveč naigral v minuli sezoni, hkrati čuti veliko pripadnost svojemu narodu, morda vidi priložnost za izboljšanje finančnih pogojev... To so nedvomno razlogi, ki so po meri trenerjev, saj taki igralci preprosto komaj čakajo na povabilo in bodo v poteku priprav in na samem tekmovanju nedvomno ponudili svoj maksimum. Nasprotno pa se dogaja igralcem, ki so imeli zelo naporno klubsko sezono, kjer so igrali pomembno vlogo. Mogoče so jih v tem času pestile razne male ali večje poškodbe, ki jih ni bilo mogoče sanirati med sezono in je prav poletni čas kot nalašč za rehabilitacijo. Po drugi strani so nekateri posamezniki, ki so že dosegli svoj igralski vrh, tako finančno kot igralsko. Dodatno treniranje v vročih poletnih mesecih jim lahko predstavlja nepotrebno breme. Taki igralci, pa čeprav izvrstni košarkarji, ne morejo prispevati tako potrebnega pozitivnega deleža v kreiranju zdravega vzdušja v ekipi.