V mojih osnovnošolskih letih so bile zelo priljubljene bermuda hlače, nekakšne predhodnice kapri hlač. (Zemljepisna lega se je zamenjala, sam kroj pa ne pretirano.) Nikoli jih nisem marala, saj so vizualno krajšale noge. Ob bumu kapri hlač sem doživljala prav zoprn déjà vu, a kaj bi – priznam, da so te krajše hlače v poletni vročini zelo funkcionalne. Takrat so bile moderne tudi hlače z rahlo skrajšano dolžino, rob se ni smel dotikati čevljev, rezane na korenček. Že ob koncu srednje šole pa bi punca rajši kar umrla, kot pa se v javnosti prikazala v hlačah, ki ne bi segale vsaj do opetnika čevlja in bi bile spodaj ožje. Spominjam se tudi podloženih ramen, strašna muka zame, ki imam močne ramenske kosti – v tistih bluzah, jopičih in jaknah sem bila videti kot telesni stražar. Vse te podložke sem seveda takoj izrezala, kar pa ni vedno minilo brez posledic – včasih je zaradi tega celotno oblačilo nekako padlo skupaj, uplahnilo, ramenski šivi pa so mi zdrsnili na nadlaket in rokavi so se podaljšali. Ali pa so bili podložki prišiti pod podlago in bi bilo treba odparati velik del te, preden bi jih lahko odstranila, česar si vendarle nisem upala storiti – oblačila so bila takrat dražja kot danes oziroma ni bilo na voljo trgovin s cenejšimi izdelki, kot so danes Mana, NKD, Kik. Kljub današnji svobodnejši modi se mi zdi, da so ti podložki skorajda izumrli. Hvala bogu!