Na črpalki sem bil s pomočjo svojega »brata« že okoli desetih (izven poletne sezone bi bila to ura, ko bi se končala zapora in bi kamioni odrinili naprej) in ko se je po obilni malici in zadnjih pripravah, ki so obsegale regulacijo nastavitev nahrbtnika (moj najboljši prijatelj je pač mojster v vseh ročnih delih) ura začela bližati polnoči, sem postajal vse bolj nestrpen. Šoferja, ki sta mi trdno zagotovila, da vesta kdo sem (jasno, da sem ju tudi sam poznal že od prej, le da njunega glasu in imen nisem mogel povezati z videzom) in da se bosta zagotovo ustavila na črpalki, bi resnično lahko že prišla, da spijemo skupaj vsaj eno kavo. Sodelavca sta me dražila, da bom ostal kar doma in potoval zgolj s prstom po avtokarti, nato pa se je črpalka v nekem trenutku napolnila s kamioni in ko sta se na bližnjem parkirišču ustavila dva velika vlačilca z dolgima priklopnikoma, sem si prav zares nekoliko oddahnil.