»Spomnim se samo zelo kratkega odlomka iz mojih sanj; vem, da so bile sanje daljše, da so imele (sredi sive zime) počitniško, poletno vzdušje. Spomnim se pa samo tega: v svetli sobi modre pritlične hišice tik ob morju sta se spogledala moški in ženska. Okno je bilo odprto, prosojne zavese so lahno plapolale v poletni sapici. Moški in ženska sta bila črnca z jasnimi obrazi in očmi, oba sta imela dolge lase, spletene v tanke kitke, smehljala sta se, na nek način sta si bila podobna, čeprav je bila ženska izrazito ženstvena in lepa, on pa tudi krasen, postaven moški. Potem ko sta se spogledala, sta se nasmehnila, se prijela za roke in brez besed skočila skozi okno ter v dolgem skoku preletela plažo in skočila na glavo v morje. Na tisti majhni plaži sem sedela jaz (čeprav sem kot nevidna priča opazovala tudi prizor v sobi) in ju gledala, kako sta letela nad vsemi nami, ki smo imeli tam razprostrte brisače. Vse skupaj je trajalo le hip – pogled, nasmeh in skok – za opis tega prizora sem porabila desetkrat več časa. Bil pa je lep prizor, radosten in poln. Po njunem skoku v vodo sem se kmalu zbudila, spočita, polna energije in dobre volje.