Zelena idila. Vsako mesto ima skrite kotičke, ki jih poznajo samo posvečeni, in na enem od njih, na očem skritem travničku ob Kokri, tik pod mogočnim jezom elektrarne, si je nekaj kranjskih klošarjev, v nogah precej negotovih možakarjev, ki običajno postavajo pred propadajočim nekdanjim vrtcem ob avtobusni postaji, uredilo veselični prostor, še več, pravo pravcato poletno rezidenco. Le malokdo ve, kje naj jo išče, še redkejši so tisti, ki tu preživljajo vedre popoldneve in večere: steza, ki pred mostom pod mestom ostro zavije ob reki navzgor in se izgubi med drevjem, je tako ozka, da jo zlahka prezreš, gošča tako bujna, da jo kar kmalu povsem skrije. Gosto zelenilo skriva tudi klošarski tabor, grad brez oken in vrat, poln pohištva v klošarskem slogu. Mize so iz štorov in desk, kuhinjski elementi iz plohov in nepremočljive plastike, zofa tri stare nagnite žimnice, od naslonjača je ostal samo lesen okvir. Krožniki, ki so jih neznani jedci, marsikaterega z žlico vred, odložili, kamor se jim je ravno zazdelo, so presenetljivo čedni, iz debelega belega porcelana, in tudi plastični odcejalnik je skorajda kot nov. Takšni sta tudi živo modra vrv, na kateri bi zlahka posušili veliko žehto, in zajemalka, ki visi na zarjavelem črnem stojalu. Kotel, ki čepi na gori ugaslega pepela, pa bi bilo treba dobro podrgniti, preden bi bil kdo, ki misli, da je čistoča vir zdravja, pripravljen pogreti v njem še kaj golaža, in tudi posvinjane žlice bi kazalo pomiti, preden bi zašle v še kakšna usta.