Politično najpomembnejše pa je bilo nedvomno srečanje z izraelskim in palestinskim premierom. V nekem trenutku ju je pozval, naj se skupaj preselijo na trato pred poletno palačo jordanskega kralja, kjer je potekal zgodovinski sestanek. Hotel sem samo videti, kako se bosta ujela, ali sta se zmožna sprostiti drug pred drugim. Čutil sem, da sta se. Govorica telesa je bila pozitivna. Ni bilo veliko sovražnosti ali nezaupanja, je Bush kasneje razigrano razlagal novinarjem na predsedniškem letalu. Podobno je bilo tudi na tiskovni konferenci na prostem pred Akabskim zalivom, kjer so bili voditelji kljub značilni vročini videti sveži kot dojenčki. Nemara najboljši časnik na svetu je razkril, v čem je bil del skrivnosti ugodne telesne govorice predstavnikov nacij, ki se že eno stoletje krvavo pulita za isti kos zemlje. Američani so namreč dali sestaviti prezračevalno napravo, ki je diskretno pihljala izpod odra, kjer so nastopili državniki. Šlo je skratka za eno od podob proizvedene resničnosti, ki jo britanski zgodovinar in Guardianov kolumnist Timothy Garton Ash pripisuje sodobni tovarišiji med politiki, njihovimi svetovalci za manipuliranje z javnim mnenjem in novinarji medijskih korporacij. Namesto orvelovskega novoreka imamo zdaj novotisk, ki bi bil v iraškem primeru videti nekako takole. Osamljeni sekretar v bagdadskem uradu pošlje zapis neke govorice ali namiga v Pentagon, Cio ali MI6, kjer je sporočilo obravnavano in nato vključeno v širše poročilo (nobena obveščevalna služba si ne želi privoščiti očitka, da je zanemarila kako pravočasno svarilo!), ki ga pošljejo piarovcem v Belo hišo ali na Downing Street. Ti ga malce obdelajo oziroma zašpičijo ter o njem brifirajo novinarje senzacionalističnih, visokonakladnih časnikov. Ko tisti orešek iz Bagdada končno pripotuje do konca prehranske verige, izvirnika že ni več mogoče prepoznati. Fakt se je spremenil v (medijsko-politično) frakcijo, pravi Garton Ash.