Glavna past koncepta "naravne vzgoje" izhaja iz začetnega sprevida, da "otrokova narava" in "njej prilagojeni vzgojni ukrepi" ne izhajajo iz dejanske (individualne) narave otroka, temveč so produkt vzgojiteljevega implicitnega pogleda na otroka in vzgojo. Iz istega sprevida izvira tudi napačno razumljeno vprašanje avtoritete v vzgoji, saj Rousseau ne prepozna nevarnosti implicitne zahteve in "navidezne svobode s programom". Ker se otrok mora identificirati z nečim, se bo v izpraznjenem in nadzorovanem vzgojnem okolju brez vzgojiteljevih zahtev identificiral z imaginarnimi podobami, ki bodo postale notranji ideali otrokove (avtonomne) morale. Rezultat takšne vzgoje pa bo kaj hitro oseba, ki je do te mere odvisna od iracionalnih zahtev lastnega Nad-jaza, da se v realnem življenju preprosto ne znajde. In prav takšni vzgoji bi lahko še najbolj upravičeno naslovili Freudovo znamenito sarkastično opazko iz "Nelagodja v kulturi", da klasična vzgoja ni dovolj upoštevala načela realnosti: "S tem da vzgoja mladino pripusti v življenje s tako napačno psihološko usmeritvijo, ne ravna drugače, kot če bi člane polarne ekspedicije opremili s poletnimi oblekami in z zemljevidi severnoitalijanskih jezer. Pri tem postane očitna zloraba etičnih zahtev. Njihova strogost bi bila manj škodljiva, če bi vzgoja dejala: "Takšni bi morali biti ljudje, če hočejo biti srečni in če hočejo osrečiti druge; toda računati moramo s tem, da niso takšni." Namesto tega pa pustijo mladostniku verjeti, da se vsi drugi ravnajo po etičnih predpisih, da so torej krepostni. S tem se utemeljuje zahteva, da mora tudi on postati takšen." (Freud 1979, str. 344-345)