“Vsi moji sošolci so že izgubili nedolžnost (ali pa so tako trdili), ko sem jaz še vedno soliral, večkrat na dan, in to tako, kot da bi bil vsak dan moj zadnji. Srednješolska sramežljivost je poskrbela, da je moja nedolžnost dolgo ostala nedotaknjena. To je bilo breme – kdo si pri 17. še želi biti nedolžen? Seveda sem vsako jesen, ko se je spet začel pouk, napenjal možgane in si v družbi sošolcev izmišljeval najbolj neverjetne poletne avanture, ki so se mi pripetile v Premanturi. Kot drugo sem si vedno predstavljal, da bom nedolžnost izgubil z nekaj let starejšo frizerko po imenu Jasmina – moja domišljija je vedno imela krila. Hja, tudi to se ni izšlo po načrtih. Odrešilni trenutek je prišel šele v drugem letniku faksa s šestnajstletnico, ki se mi je zlagala, da jih ima osemnajst. Osemnajstletnici, ki je delovala tako izkušeno, nisem hotel priznati, da je zame prvič. Teorijo sem poznal do potankosti, zato sem si mislil, da ne bi smel imeti nobenih težav. Ko sva končala, mi je 'osemnajstletnica' naravnost rekla: 'Ti pa nimaš veliko izkušenj. Ali je bilo zate prvič?' Čast sem si lahko rešil samo z iskrenim priznanjem, a sem na žalost šele potem ugotovil, da je mlajša sestra enega od sošolcev, kateremu sem (nevoščljivemu) polnil ušesa z zgodbami o mojih poletnih osvojitvah.”