Kdor je gledal direktorja državne zdravstvene zavarovalnice, kako daje izjavo po koncu deveturnega sejanja nadzornega sveta Vzajemne, je imel odgovor na zaslonu. Košir je besedoval, kot bi pokal z bičem: nič nam ne manjka in vse je tako, kot mora biti; samo kriterije (za Arharjevo plačo) bomo še enkrat pogledali, dasi že doslej ni bilo z njimi nič narobe... To je bil diskurz gospodarja. Vzajemna je pač Koširjevo dete, tako kot je matična zdravstvena zavarovalnica že zdavnaj postala nekakšen njegov fevd. Ko so se začele v slednji kopičiti izgube resda ne le zaradi zastarelega sistema financiranja po bolniškooskrbnih dneh in slabega nadzora nad porabo sredstev, marveč tudi zaradi razmeroma visoke ravni zdravstvenega varstva je Košir začel prestavljati financiranje dela zdravstvenih pravic v na videz prostovoljno zavarovanje. Kako je pri tem s prostovoljnostjo, najbolje pove podatek, da je v to zavarovanje če odštejemo otroke, ki jim obvezno zavarovanje edinim pokrije vse stroške vključenih več kot 90 odstotkov državljanov, od tega več kot tri četrtine v Vzajemni. V nasprotju z obveznim zavarovanjem, kjer vsak predlog povišanja prispevne stopnje povzroči pravi politični potres, se v Vzajemni takrat, ko jim zmanjka, samo usedejo in izračunajo novo premijo; v poldrugem letu je ta zrasla za četrtino. Zavarovanci, ki plačujejo letno premijo že v višini ene zajamčene plače, nimajo izbire, če nočejo v primeru hujše bolezni bankrotirati. Tudi glasovati z nogami ne morejo, saj nimajo h komu ubežati.