Najprej je vse temno. Vidim le svoja stopala, ki so zaobljene nožice triletnika. Skoncentriram se. V zamazani sivi srajčici stoji fantiček na pobočju zelene planine. Pred njim je revna sajasta koča. Vstopi. Hiša je temna, zadušlljiva, žalobnost se zajeda v njene stene. V kotu za kolovratom sedi postarana ženska. Hladna, tiha, obtožujoča. S fantičkom sta sama. Le vsake toliko se na dvorišču ustavi voz, poln sodov. Z njega skoči od mame precej mlajši brkač. Smeje se, šali in poka z bičem, ki njegove konje žene venomer naprej po dolgih cestah. Izogiba se maminim očem, ko iz žepa vlači priboljške zame. »Kako se razumeš z mamo?« Razumem? Ne razumem se. Kako naj se razumeva, ko se niti pogovarjava ne? Vedno me gleda nekje od daleč, s stisnjenimi ustnicami, žalostna ali jezna. Rad jo imam, a se je tudi bojim. Raje sem zunaj, kje daleč ali z mladimi muckami na seniku. »Zdaj si starejša. Kje se vidiš?« Še vedno na planini, z grabljami in živino, večino časa zdoma. Mama je starejša, še bolj siva. V laseh in v duši. »Še kasneje?« Z družino, obdan z otroki, z domovanjem blizu mamine hiše. Srce se mi krči, ko se ozrem v njeno revno kočo. »Zakaj je ne pustiš? Zakaj se trudiš z njo, ko pa ne boš ničesar spremenil? Pusti jo, naj živi v svoji grenkobi, nisi odgovoren zanjo, to ni tvoje breme!« Ob Jernejinih besedah mi bolečina preseka prsni koš, vse telo se mi stisne v krču in med hlipanjem komaj oblikujem besede. Seveda je moje breme! Skrbeti moram zanjo, paziti nanjo. Tako krhka je in nebogljena in uboga. Tako žalostna in sama. Njeno nemoč in trpljenje čutim v lastnem telesu. Bojim se, da mi bo zadrževana bolečina razgnala srce in glavo. Prepustim se sunkom in jočem, jočem, jočem.