Vendar pa vsaj nekaj časa še ni pričakovati renesanse dialektičnega materializma in diktature svetovnega proletariata. K sreči gre zadnje mesece svetu in množici njegovih kapitalističnih sistemov na bolje. Tisto, kar se je še pred letom dni zdelo uvod v eno največjih kriz v zgodovini svetovnega kapitalizma, se je sprevrglo v povsem obvladljivo krizico. Oziroma, če smo natančnejši, v krizi je le del sveta. Ameriška ekonomija vsaj letos še kar poka od zdravja in moči in poganja svet naprej. Brez take Amerike in močnega ameriškega povpraševanja na svetovnem trgu bi bila svetovna recesija daljša, bolj globoka. In obratno: če bi se letos zatresli Brazilija in Argentina in bi se latinskoameriške domine podrle do Mehike, preddverja ZDA, bi bila tudi ameriška pričakovanja bolj mračna, manj sproščena. Latinska Amerika se je vsaj za zdaj otresla najhujših skrbi, tudi Evropejcem in ranjenim azijskim tigrom gre na bolje, v teh razmerah pa imajo svetovni odločevalci več čuta za odpis dolgov tistim, ki jih najbolj stiska začarani krog revščine, korupcije, dolgov in neučinkovitosti.