Dragi Dušan, sporočam ti, da nisem užaljen in da te imam še vedno rad. Spoštujem te že od malega in prav tvoja strast in impulzivnost sta mi bili skozi vso mladost neke vrste vzor in inspiracija. Rad sem imel tvoje predstave, ki so kar pokale od energije in popolnega vizionarskega prepričanja v Resnico. Začelo se je s Piko Nogavičko, ki sem jo še kot otrok goltal z lačno dušo. Nadaljevalo se je z Martinom Krpanom in eksplodiralo s Smrad Opero. Rastel in razvijal sem se s tvojimi predstavami. Resnico sem spoznal v Ani in bolečino v Lepotici in zveri. Blodnje enostavno genialno. Rad sem prebiral tvoje spise (predvsem pisma Manci, ker so tako osebna) in rad sem poslušal trače o tebi, ko si na primer pred Dramo napadel Matjaža Klopčiča zaradi Milene. Všeč mi je tudi tvoja pojava, ki že od daleč veje cinizem z rahlo sključeno držo in mogočnimi brki. Pravzaprav sem si vedno želel biti ti. Želel sem si biti človek, ki je z vehemenco svetovljana delal in ljubil z lahkoto. Poslušal sem zgodbe o ženskah, ki so se ti voljne metale pod noge, in si zopet želel, da bi bil ti. In tako kot ti sem pil jack daniells in se z leti čudil, ko so jutranji mački postajali težji in težji, jaz pa betežnejši.