Najuglednejši in najbolj čislan član Hidroglist je pisec in ljubitelj bevande Tomaž Kosmač, za prijatelje Kosmo. Ugleden zato, ker je čisto uradni član Društva pisateljev Slovenije. Je edini resnični skrbnik groba, kjer je bil najprej pokopan narodni heroj, ljubimec in pustolovec Janko Premrl Vojko. Pravi, da je v življenju zamenjal nešteto služb zato, ker so ga iz vsake, bolj ali manj, vrgli. Ko je še prejemal socialno podporo, je za silo nekako šlo, sedaj pa že nekaj časa občuti sušo. »V bistvu se prekladam po parkih, pijem in pišem. Na nobenem nastopu še nisem bil trezen.« O njem trdijo, da njegova rahlo majava postava očara še tako trde duše, da prisluhnejo stavkom iz resničnega življenja s še ne zarubljenega pisalnega stroja z obrobja Idrije, imenovanega Godovič. Svojo javno pot je začel leta 1987 s tremi zgodbicami, objavljenimi v Mladini. Njegova prva knjiga, zbirka kratkih zgodb pod skupnim imenovalcem Driska, pa je bila ocenjena kot najboljši prvenec leta 1999 in bila deležna pohval kritikov. Iz najbolj pritlehne perspektive napisane zgodbe najbolje predstavi stavek, s katerim označi malomeščane: »Notranjost je prazna, pokaže se šele, ko sedejo na straniščno školjko …« Niti ni dolgo tega, kar je izdal drugo knjigo Žalostno, toda resnično, že se posveča tretjemu delu, ki naj bi predvidoma izšlo čez dve leti. To bo predelava Svetega pisma. Ni še čisto prepričan, ali bo napisal manjkajoči del ali se bo lotil kar predelave celotne Biblije. Odlomki medtem že nastajajo. Enega izmed njih je predstavil tudi na letošnjem idrijskem art festu, dan po velikem šmarnu, in bil deležen izrazov nebrzdanega navdušenja. V tistem trenutku aktualna zgodba je namreč pripovedovala o divjem, strastnem, žmohtnem spolnem odnosu med devico Marijo in nadangelom Gabrijelom. O strastni Marijini poželjivosti pred in o neznanskem občutku krivde po samem aktu. Vsi, ki so slišali odlomek, že nestrpno pričakujejo izid najnovejšega Kosmovega umetniškega projekta.