29 !...Če boš priden, boš dobil liziko!" je zapisal Marta Kos Marko v reviji Glas gospodarstva, v svojem uvodniku in nazorno opisala, da so nagrade potrebne v življenju, tako zasebnem kot poklicnem. Potrebujemo jih za potrditev, pohvalo in spodbudo. Včasih pa je dovolj že stisk roke, nasmeh. Sem in tja bi nam zadostovala že lizika. In če si jo zaslužiš, je se slajša.Minuli teden so v Kranjski Gori po sedmih letih ponovno gostili velik zbor novinarjev, tistih, ki se radi družijo in smučajo. Poimenovali so se Račke in se organizirali v največji novinarski "sindikat", društvo novinarjev smučarjev - SCIJ mednarodno. In "vrli" Kranjskogorci so še enkrat več dokazali, da jim ni do lizike, kaj šele do iskrenega stiska roke. Bolj jim je do truda prepričati in prepričevati, da se nič ne da, da ni denarja in, da,... Oh, oh in sploh. Kljub vsemu smo se imeli imenitno in v hotelu Alpina so se trudili dokazovati, da so hotelirji iz drugačnega testa kot tisti zunaj, na prostem. Žičničarji, urejevalci "muzeja na prostem" in nekaj posrečenih novosti. Še dobro, da je dovolj naravnega snega. A tudi tega je potrebno spraviti v red.Račke tudi tekmujemo. V veleslalomu in smučarskih tekih. In tako smo ravno na snežni dan imeli tekmo veleslaloma. Nič kaj prijetno vreme za smučarijo, kaj šele za tekmo. Še posebej ne na tako pripravljeni progi. Pa naj ne zveni to zaradi mojega tekmovalnega neuspeha. Imeti tak tabor novinarjev na sindikalni dirki in si privoščiti slabo progo je velik rizik. Dobro de je v naših bučah toliko tolerance in malo manj športnega zaganjanja.Šef proge je bil Janez Šmitek, dolgoletni uspešni športni in smučarski strokovnjak. Veliko smučarskih generacij je šlo skozi njegov "program". Kita, kot ga kličejo prijatelji, se ni dal nikoli zadovoljiti s slovenskimi smučarskimi rezultati in je bil eden redkih, ki si je upal na glas povedati, da bi zmogli tudi več. Če bi,… In tako je bil samo leto šef fantovske ekipe in o nesoglasjih med avtoriteto Tonetom Vogrincem in tekmovalci smo vedeli vsi. Zdaj v tandemu s Srečom Medvenom skrbi za Pokal Vitranc in ponovno naglas opozarja o vidnih pomanjkljivostih in problemih. Slabši smučarski vtis smo si šli popravit k sosedom. Čez mejo, 20 kilometrov stran, v Trbiž. Na Višarje, sodoben smučarski center, ki uspešno gosti vse več navdušenih Slovencev. Upravičeno. Stopili so skupaj, se regijsko organizirali in Furlanija Julijska krajina je ustanovila podjetje Promotur. Zbrali so 32 milijonov eurov in uspeh investicije je tu. Trbiž je ponovno zaživel in novih zamisli imajo še dovolj. Navdušene so nas postregli s pravo italijansko pašto v gostišču ob cerkvi Svete Ane, kjer domuje Jure Prescheren, najemnik gostišča, kjer se precej naglas govori tudi Slovensko. Jure, po mami Ljubljančan, po očetu iz Trbiža, je navdušeno raztegnil harmoniko in bilo je kot doma. Še naš šef, predsednik društva Račk, Vlado Krejač se je ob Katji Roš komaj dovolj zahvalil za gostoljubnost. Da je vse izpadlo še bolj kičasto in prijetno, smo si nalili dobrega vina. Vina Aleša Kristančiča - Movia, ki je spremljevalec naših druženj več kot deset let. Steklenice sta strokovno odprla podšef družbe Uroš Šoštarič, urednik kronike v Delu in Venčeslav Japelj, novinar Primorskih novic. Japelj, pred leti odgovorni urednik, še vedno pa odličen novinar, velik novinarski sindikalist in še večji zaljubljenec v "spačke". Med našo osamosvojitveno vojno je prav njegov spaček taboril na Brniku in jo celo "fasal" po blatniku. Pozimi ga ima na varnem. Spačka.Celodnevno smučanje pod vodstvom šefa marketinga v Promoturu, Petra Gerdola je bilo izjemno. In nič se ne bom začudil, če bo v bližnji prihodnosti svetovni pokal namesto v Kranjski Gori v Trbižu na pobočju Višarjev.Še preden je uspela stopiti na zmagovalni oder jo je zapeklo pod kolenom. Ob prečenju smučišča na Kekcu je Barbara Jerman - Tiča zapeljala v "luknjo" in v jeseniški bolnišnici so ji svetovali počitek in jo opremili z longeto. Počivala je na berglah in v družbi Pike, hčere Toneta Fornezzija, našega Tofa, je glasovno opremila naše tekmovanje. Vedla pa je povedati, da se je prvi dan v dužbi več kot tri ure smučala in prijazno pozdravljala žičničarje. Šele po treh urah in 20 minutah ji je prvi "dratar" odvrnil pozdrav. Nič kaj prijazno, kajne.Še več kranjskogorskih štosov ima v zalogi Andrej Sedej, naš novinarski kolega iz Rateč. Andrej Sedej je bil v YU časih avtomobilistični novinar in testni voznik pri Avtoreviji, zdaj pa je velik poznavalec avtodomov. Vmes se je poskusil še kot gostinec v domačem Podkorenu pri Šurcu, a je zaradi družinskih zadev opustil ta posel. Več kot zanimivo je bilo poslušati Andreja Sedeja In Tofa, ko smo bingljali na sedežnici. Na čase je žalost celo smešna.Iskriv, smešen in duhovit pa je izvršni urednik Poleta, Primož Kališnik - Kalček.To je ta Kalček, ki si je izmislil ime te rubrike in, ki vam ga do danes nisem uspel predstaviti. Kalček si je izmislil Žrelo slave v Stopu, pa Stop team in Novice Extreme, veliko prispeval Veleslalomu zvezd in nekoč tudi Viktorjem.Športni navdušenec in velik zaljubljenec v Bohinj je tale naš Kališnik in meni osebno je zelo žal, da ne utegne kaj več napisati. Se z njegovim slogov pisanja spogleduje kar nekaj pisočih. Še vedno pa ga je prijetno videti nasmejanega.Da družba res ostane nasmejana in dobre volje, mora biti sita in odžejana. Zato poskrbijo naši pokrovitelji, prijatelji in donatorji. Letos je "Gorenjski" dan ponovno dopolnil Marko Arvaj iz gostišča in mesarije Arvaj, s tradicionalnim "ajmohtom" in žganci. Odlično! Prvič pa je bil v naši družbi mlad briški vinar Valter Sirk iz Višnjevika, vasice 380 metrov nad morjem. Z odlično svežo rebulo je navdušil še tako nečimrne poznavalce slovenskih vin. Da se je počutil bolj doma, mu je v objem skočila Petra Vidrih, novinarka Primorskih novic, ki je včasih pokrivala prav občino Brda. Od tu poznanstvo z Valterjem in vsa domačnost. Petra je sedaj na začasnem delu na jugu, torej v Kopru. Valter pa pravi, da v našo družbo prav rad ponovno pride. Drugo leto na Roglo.V družbo Račk pa že leta dolgo prihajajo Bine Rogelj, Andrej Novak in Jože Fritz. Vsi veliki slovenski karikaturisti in zdaj že vsi upokojeni. V Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori so nam v čast odprli razstavo njihovih karikatur in do marca si jih lahko ogledate tudi vi. Bine Rogelj, Pavlihov karikaturist, včasih tudi smučarski skakalec in zelo uspešen smučar je prispeval tudi naš klubski znak. Hudomušnih risarij vseh treh pa vam ne gre razlagati. Saj jih poznate.Končala se je še ena smučarska dogodivščina. Najboljši odhajajo na svetovno prvenstvo, malo manj dobrim pa je pomembno prijetno druženje in dati misli "na off". Kolajne so podeljene, lizike tudi. Škoda, ker v našem koncu tako "zagamano" razmišljajo. Vsekakor ne vsi. In izjeme premikajo naprej tudi v Kranjski Gori.Morda malce prepočasi. O sušiju izpod gorenjskih rok in o Rotarijancih in njihovi dobrodelnosti naslednjič. Prijetne počitnice vam privoščim. podpisiBarbara jerman in Pika Fornezzi - RobičJanez (c)mitekPeter Gerdol, Vlado Krejač, Jure Preschern in Katja RošAndrej SedejPrimož KališnikMarko ArvajValter Sirk in Petra VidrihJože Fritz, Bine Rogelj in Andrej NovakUroš (c)oštarič in Venčeslav Japelj