let je tako izhajala zbirka kratkih kriminalnih zgodb s temačno vsebino manj znanih avtorjev pod naslovom Alfred Hitchcock Mystery Magazines. Čeprav so imeli bralci vtis, da je zgodbe izbral sam Hitchcock, ta s tem ni imel nobene zveze. Niti se ni zanimal, kaj izhaja, niti ni zgodb prebiral. Čeprav je bil že od petdesetih let bogat, ga je bilo strah, da bo v starosti obubožal. Zaradi tega je nekaj svojih filmov vzel iz prometa, da bi jih pozneje imel za nekakšno »starostno zavarovanje«. Po njegovi smrti so pripadli njegovi hčerki, tako da so jih spet zopet predvajati šele v začetku osemdesetih let. Po filmu Ptiči, ki je prišel v kinematografe leta 1963, ni posnel nobenega uspešnega filma več, a kljub temu so ga v šestdesetih letin zasuli s pohvalami in priznanji. Leta 1963 je newyorški muzej moderne umetnosti prikazal njegovo retrospektivo, leta 1965 je dobil za svoj »zgodovinski prispevek k ameriškemu filmu« Milestonovo nagrado, naslednje leto častno medaljo mesta New York ter vrsto drugih nagrad. Med drugim je postal častni doktor kalifornijske univerze in nosilec francoske legije časti. Tudi do drugih filmov, razen seveda do svojih, vedno nezaupljivi Francozi so ga cenili. Redaktorji avantgardističnega filmskega časopisa Cahiers de Cinema so prvi omenjali Hitchcocka kot ustvarjalca visoko kakovostnih filmov in se niso strinjali s tistimi, ki so ga imeli le za spretnega ustvarjalca trivialne zabave. Toda vsa ta priznanja so mu puščala grenak priokus, saj ni nikoli dobil tako želenega oskarja za najboljšo režijo, čeprav je bil zanj nominiran kar petkrat. Po drugi strani so priznanja ustvarjala vtis, da je svoje delo končal, da se od njega nič več ne pričakuje in da ni sposoben ustvariti ničesar pomembnega več. Postal je »klasik«, nekakšen še živeči spomenik. Njegovo obdobje - vsaj tako se je zdelo - je bilo končano. Toda ni bilo tako. Leta 1972, zdaj že v lepi starosti, je presenetil s filmom Frenzy. Po več kot dvajsetih letih se je vrnil tja, kjer se je začela njegova kariera, v London, in v okolju, ki mu je bilo domače, skozi filmska usta povedal zgodbo o človeku, ki je impotenten in ki to svojo stisko izraža z morjenjem. V tem filmu je Hitchcock ponudil gledalcem vse, česar se je naučil v svojih najboljših časih. V filmu je vrsta šokantnih prizorov in napetih situacij, s katerimi je sedem-