Hrvaška državotvornost in iredentizem sta preživela Avstro-Ogrsko, Kraljevino Jugoslavijo, NDH in socializem; pri izbiri argumentov sta bila dosledna v nedoslednosti in sta se sklicevala kot je pač od primera do primera kazalo na zgodovinske pravice, etnične argumente, upravne pristojnosti in kataster. Medtem ko je Primož Trubar, ko se je v Svetem pismu pritoževal nad raznolikostjo slovenskih narečij, med njimi omenjal tudi istrijanščino, in medtem ko je bila Istra za časa rajnke Avstro-Ogrske del avstrijskega (in torej ne Ogrskega, kamor je sodila Hrvaška) državnega dela habsburške krone, nebogljena slovenska diplomacija zdaj bije zadnjo bitko za Savudrijsko valo. Navznoter obrnjenega hrvaškega iredentizma, ki zdaj cilja na slovenske lastnike tistih kosov zemlje, ki so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih množično na prodaj kot parcele za kampiranje in ki jih skuša Hrvaška zdaj očitno poceni dobiti spet v svoje roke, in nemoči slovenske države, da se postavi za koristi svojih državljanov, v tem pisanju raje ne bi omenjal. Kot pohleven državljan brez posebnega poznavanja diplomatskih fines sem ves nesrečen, ko poslušam ugledne politike, ki se problemom sedanjosti skušajo izogniti tako, da nas pozivajo, naj gledamo v prihodnost kar je sicer lepo in vzgojno, vendar je takšno gledanje v prihodnost plodno le, če gledajo v prihodnost vsi partnerji. Slej ko prej bi rad kot še vedno pohleven državljan tiste, ki v tej državi odločajo (ponavadi celo v mojem imenu), z vsem spoštovanjem prosil, naj če že morajo po vsaki klofuti, ki jo dobijo iz Zagreba, zagotavljati Hrvaški pomoč Slovenije na poti v evropske in atlantske integracije formulacijo vsaj nekoliko spremenijo. Takšna formulacija Slovenijo prehudo zavezuje: kadar koli Zagrebu kaj ne bo všeč, bo lahko Sloveniji očital verolomnost in nepomoč na hrvaški poti v evroatlantske integracije. Kot še naprej pohleven državljan bi zato svoje predstavnike prosil, naj se odločijo za malce bolj previdno formulacijo, denimo tako, da bodo ponujali Hrvaški pomoč pri doseganju tistih civilizacijskih standardov in norm, ki omogočajo članstvo v evropskih in atlantskih integracijah.