George Orwell je na začetku prejšnjega stoletja napisal roman 1984, v katerem je opisal totalitarno družbo nadzora, ki je prek televiziji podobnih telekranov nadzorovala svoje državljane. Ob pomoči miselne policije pa tudi njihove neizrečene besede in njihova še ne storjena dejanja. Nadzor je bil tako ekstremen, da je ljudi pripeljal do skrajne samocenzure, saj niso vedeli, kdaj so nadzorovani in kdaj ne. Vam zveni znano? Roman naj bi opisoval komunistično Sovjetsko zvezo, so ob njegovem izidu trdili ideološko naravnani Američani. Žal pa nas Orwellov Veliki brat bolj kot kadarkoli prej nadzoruje v demokratični, netotalitarni družbi. »Od družbe popolnega nadzora nas namreč loči zgolj omejena zmogljivost nadzorovalnih sistemov,« meni Kovačič. »Nadzor se redno izrablja in to celo v najbolj demokratičnih državah. Poglavitne tarče so: politični nasprotniki, novinarji in borci za človekove pravice,« piše v poročilu Privacy in Human Rights 1999. Nadzor je morda celo večji v demokraciji kot v totalitarnih državah. Metode so iste, namen pohlevni državljani pa tudi. Le bolj prikrito in bolj hinavsko deluje demokratična oblast. Zato so se predvsem v tujini razvila številna aktivistična gibanja za zaščito elektronske zasebnosti (TRUSTe, Electronic Frontier Foundation, Internet Privacy Coalition). »Ta skušajo povečati zavedanje posameznikov o tem, kje in kdaj so lahko izpostavljeni nadzoru, delijo praktične nasvete in programsko opremo za zaščito zasebnosti, predvsem pa javno predstavljajo uporabo kriptografije,« piše Kovačič. Kriptografija je veda o šifriranju sporočil. Z njo lahko tistemu, ki prestreže naše sporočilo, onemogočimo dostop do njegove vsebine. Kriptografske metode za lastno uporabo dobite recimo na strani aktivistične organizacije Internet Privacy Coalition (www.epic.org). ZDA uporabo kriptografije štejejo za vojaško tehnologijo, to pa pomeni, da so večino kriptografskih metod razvile ameriške vohunske agencije. Kljub temu se šifriranje sporočil povečuje. Na žalost ne zaradi varovanja zasebnosti, ampak v kriminalne namene. Dorothy Denning in William Baugh, ki ju navaja Kovačič, ugotavljata, da teroristična organizacija Hamas prek interneta širi šifrirane zemljevide, slike in druge podrobnosti za izvedbo terorističnih napadov. Podobne metode kriptografije uporabljajo pri širjenju otroške pornografije, kraji številk kreditnih kartic, trgovini z mamili, pranju denarja itd. In kar je še bolj problematično, povečuje se uporaba takega načina šifriranja, ki je nezlomljivo. Bi morala država prisluškovati tovrstnim sporočilom? Matej Kovačič se sprašuje, ali naj ima država zgolj to možnost ali celo absolutno pravico do tega … Mnenja o tem so seveda deljena, Phil Zimmerman, avtor najbolj množično uporabljene internetne kriptografije na svetu PGP, pa meni: »Če ne bomo storili ničesar, bodo nove tehnologije dale državi moč nadzora, o kakršni je Stalin lahko samo sanjal.«