Nismo opazili, da se nikjer ni pojavil delavski vodja. Potrebe in želje so z dobrohotnimi izrazi še kar določali vodje sindikatov in Komunistične stranke. Na vrat na nos so šli v pogajanja z vlado – ki pa se skorajda ni premaknila –, kot da ni bilo nič boljšega od dviga kupne moči in znižanja starostne meje za upokojitev. Ko smo jih slišali ob koncu pogajanj na Ministrstvu za socialne zadeve in delo mogočno govoričiti z besedami, ki smo jih po treh tednih že pozabili, »ukrepih«, v katere je oblast »privolila«, je naš pogum uplahnil. Znova so nam dali upanje, ko smo videli, da je sindikalno gibanje zavrnilo odstop od pogajanj in da je Mendès France v Charlétyju. Spet smo se pogreznili v dvom, ko so razpustili skupščino in razpisali volitve. Ko smo na Elizejskih poljanah videli poplavo čemerne množice z Debréjem, Malrauxom – njegovega klečeplazenja ni več skrilo niti njegovo divje obnašanje – in drugimi z roko v roki v hlinjenem in zloveščem bratstvu, smo vedeli, da bo vsega konec. Nismo se mogli več sprenevedati – obstajala sta dva svetova in morali smo izbrati. Volitve nam možnosti izbire niso dale, razpisane so bile zato, da bi ugledneže vrnile na svoja mesta. Kakorkoli, polovica vseh mladih še ni imela enaindvajset let in tako niso volili. Na gimnazijah in v tovarnah sta Splošna delavska sindikalna zveza in Komunistična stranka ukazali pričetek dela. Mislili so, da so nas njihovi predstavniki s svojim počasnim in trdim jezikom lažnih podeželanov prinesli naokoli. Pridobili so si naziv »zaveznikov oblasti« in stalinističnih izdajalcev, na svojem delovnem mestu pa so še dolgo veljali za nepridiprave in bili tarče vseh napadov.