Naredila se je noč, in ker v svežem, z vrhov nanesenem snegu ni bilo nikakih sledov, smo komaj še vedeli, kje je prava pot. Res se na Kokrsko sedlo ne da zgrešiti, a koliko zaleže človeku v takem položaju zavest, da je na pravi poti, ve tisti, ki je to že izkusil. Svojčas sva z Zorkom hotela po več kot meter globokem sipastem snegu čez Gredo na Primorsko. Dokler sva še drug drugega varala, da sva na pravi poti, sva pogumno hodila 7 ur brez prestanka in premisleka v hrib. Ko pa sva se prepričala, da sva zašla, nama je ves pogum upadel in vrniti se je bilo treba. Težko smo nosili, od mraza mi je nahrbtnik primrznil na prepoteni hrbet, rok nismo več čutili in zdaj pa zdaj se je komu razdrla butara drv, da je moral polena po snegu pobirati in spet prevezovati; nazadnje sta se nas lotili še lakota in žeja: cagali pa le nismo. Kakor krti smo rili po mestoma več kot cepin globokem snegu. Za nami je bilo vse pomendrano, in ko smo gledali predse, smo si živo predstavljali, kako je Cadorna gledal na Sabotin. Počivati pa le nismo hoteli, kajti pri nas velja geslo: »Disciplina! Lastna povelja moraš ubogati!« Nekdo mi je rekel, da to ni disciplina, marveč trma ali kaprica. Pa mi ne gre za ime, ampak za učinek, in ta je vedno: vztrajnost.