Silam zagovornikov genocida nad slovenskim narodom, katerih predstavniki nam danes znova vladajo, se še danes zdi neverjetno, da jim je uspel veliki pok, čeprav z neznatno razliko, saj je njihova zadrega več kot vidna prav v nepripravljenosti postavljanja vlade. Uporabili so najbolj podle načine, računajoč na politično nezrelost in nekritičnost povojnih generacij, vzgojenih na lažnih podlagah agitpropovske OF-NOB, ki še danes zastruplja velik del mladih generacij, in pomoč pristranskih medijev. Borut Pahor, čeprav je navidezno zmeren do drugače mislečih, je pač otrok staršev, ki so ga vzgajali v zavestnem odobravanju likvidacijske politike političnih nasprotnikov enoumja (titoizma), torej vrednotenja zločina kot vrline, drugače se ne bi kitil z zločinskimi znaki komunofašizma in se na prireditvah bratil s pripadniki zasužnjevalskih ideoloških organizacij žalostnega spomina. Vsi trije poosamosvojitveni predsedniki države so tipični titoisti, zagovorniki najtemnejše plati povojne jugotiranije. Zadnji celo prekaša predhodnika v hinavščini in leporečju ter zna biti za Slovenijo najbolj škodljiv v prikrivanju gnilobe, navzoče v družbenem tkivu po zaslugi načrtne ideološke indoktrinacije, kar dokazujejo taktični zasuki v njegovem obnašanju, še posebno ob obisku britanskega kraljevega para, kjer ni mogel prikriti nostalgičnega nagona jugopreteklosti v izbiri gostov za slavnostno večerjo ter omalovaževanju najbolj zaslužnih za osamosvojitev Slovenije.