Notranje razprtije, mediji, naklonjeni postkomunističnim strukturam, in rovarjenje opozicije pod vodstvom takratnega slovenskega predsednika predsedstva in zadnjega šefa slovenskih komunistov Milana Kučana so vodili k temu, da je prva demokratično izvoljena in prva desnosredinska vlada predčasno končala svoj mandat. Drugo vlado je prevzel Janez Drnovšek, ki je malo pred tem prevzel tudi takratno Školčevo liberalnodemokratsko stranko. Pod njegovim vodstvom se je LDS okrepila in postala daleč najmočnejša stranka v državi. Od leta 1992 do 2002 je vlade, z izjemo polletnega obdobja pomladne Bajukove vlade leta 2000, vodil Drnovšek. Njegove vlade so bile levosredinske, kot figov list so v vsaki izmed njih sodelovale posamezne pomladne stranke. Sodelovanje se jim ni obrestovalo. Je pa Drnovšku ob pomoči Kučana s tem uspelo razbiti pomladni blok, kar mu je omogočalo lagodnejše vladanje. Šele z izvolitvijo Drnovška jeseni 2002 za predsednika republike in odhodom dotedanjega predsednika republike Milana Kučana v politični pokoj so bile ustvarjene razmere za politične spremembe. Drnovškov naslednik na mestu predsednika vlade in LDS Anton Rop nalogi ni bil dorasel. Hkrati so bili ljudje naveličani dvanajstletne vladavine tranzicijske levice, klientelizma in korupcije. Jeseni 2004 je v finišu Janševa SDS prehitela Ropovo LDS in prepričljivo zmagala. Zgodilo se je nekaj neverjetnega in za tranzicijsko levico nekaj nepredstavljivega; njihov veliki nasprotnik, predsednik SDS Janez Janša, je postal predsednik vlade. Sestavil je desnosredinsko vlado med SDS, NSi, SLS in levosredinsko stranko DeSUS. In kot kažejo različni kazalniki, je bila po Demosovi vladi, ki je izpeljala osamosvojitev, to najuspešnejša vlada doslej. Janez Janša in celotna vladna ekipa sta se izkazala v prvi polovici tega leta s predsedovanjem Svetu Evropske unije. Za zmago na letošnjih parlamentarnih volitvah pa to ni bilo dovolj. V medijskem in kapitalskem neravnotežju, ki obstaja v Sloveniji, je s pomočjo najpodlejših diskreditacij, kot je bila afera Patria, tranzicijski levici uspelo zmagati, Pahorjeva SD pa je kot stranka za las prehitela Janševo SDS. Na pomladni strani se je SLS komaj še uspelo uvrstiti v državni zbor, Nova Slovenija pa je doživela pravi polom, saj ji ni uspelo zbrati niti štirih odstotkov glasov, kar bi jo še uvrstilo med parlamentarne stranke. Z izjemo SDS, ki ima sposobnega voditelja Janeza Janšo, se je pomladna stran soočila s krizo vodenja. Predsednik SLS Bojan Šrot kot brat spornega mogotca iz Laškega Boška Šrota ni niti približno deloval »ljudsko«. V javnosti je nastopal predvsem kot varuh interesov svojega bogatega brata. Verjetno bi SLS dosegla boljši izid, če bi jo vodil prejšnji predsednik stranke Janez Podobnik. Na drugi strani se je predsednik NSi Andrej Bajuk soočal z razprtijami znotraj stranke, diskreditacijami tranzicijske levice in premajhno sposobnostjo stranke za samouveljavljanje. Če bi znala tako Bajuk kot Peterle preseči svoje osebne zamere in nesoglasja ter nastopati enotno, bi bil izid za NSi nedvomno boljši. Zaradi vsega tega pomladna stran ni nastopila enotno, medtem ko je povezovanje na tranzicijski levici prineslo pozitiven izid tako kot pomladnikom sodelovanje v okviru Zbora za republiko leta 2004.